Podelitev cezarjev, nekakšne francoske različice oskarjev, bo potekala 25. februarja, pet dni prej pa se bo v sosednji prestolnici, Berlinu, sklenil festival, na katerem se bodo poklonili zaprtemu iranskemu režiserju Džafarju Panahiju.
Offside se vrne v Berlin
Kot pravi direktor berlinskega filmskega festivala Dieter Kosslick, bodo izkoristili vsakršno priložnost, da bodo izrazili protest proti drastični sodbi, s katero je iransko sodišče filmarja obsodilo na šest let zapora in mu za 20 let prepovedalo pisanje in snemanje filmov.
Panahi, ki je s filmom Offside leta 2006 na Berlinalu slavil kot dobitnik srebrnega medveda, bi pravzaprav moral letos med 10. in 20. februarjem sedeti med člani festivalske komisije. Prav Offside bo mogoče znova videti na Berlinalu, kjer bodo pripravili tudi okroglo mizo z iranskimi filmarji in umetniki, ki bodo 17. februarja govorili o cenzuri in omejevanju svobode govora v Iranu.
Filmski presežki leta po oceni Francozov
Če se vrnemo v Pariz, je bila razglasitev nominacij za cezarje v znamenju filma Des Hommes Et Des Dieu, ki se poteguje za nagrado kar v enajstih kategorijah, med drugim tudi za najboljši film. V tej kategoriji bo 'tekmoval' z Pisateljem v senci Romana Polanskega, ki ima osem nominacij. Enako število nominacij ima biografija Johanna Sfarja Gainsbourg o francoskem pevcu, ki med drugim upa na cezarja za najboljši film, najboljši prvenec in najboljšega igralca (Eric Elmosnino). Po sedem nominacij imata The Princess of Montpensier Bertranda Tavernierja in On Tour Mathieuja Amalrica.
Še ena nominacija za Socialno ormežje
Najbolj blesteče igralke preteklega leta so Kristin Scott Thomas, Isabelle Carre, Charlotte Gainsbourg, Sara Forestier in Catherine Deneuve. Med moškimi kolegi pa poleg Elmosnina še Gerard Depardieu, Romain Duris, Jacques Gamblin in Lambert Wilson. V boju za najboljši tujejezični film so Socialno omrežje, Izvor, Illegal, Bright Star, Heartbeats in Skrivnost njihovih oči.
En naslov boljši od drugega
Sklenimo pri imenu, pri katerem smo začeli, 'velikem umetniku', kot so ga poimenovali, Quentinu Tarantinu. Bržkone si je tak laskavi opis zaslužil s filmi, ki jih dobro pozna vsak pravi filmofil, od Steklih psov iz leta 1992, ničkolikokrat omenjanega kultnega Šunda, s katerim je osvojil zlato palmo v Cannesu in sedem nominacij za oskarja, do estetskega Ubila bom Billa in zadnjih Neslavnih barab, ki se prav tako lahko pohvali z obilico nominacij za prestižne kipce, kar osem jih je bilo, enega od teh pa je glavni igralec Christoph Waltz tudi osvojil.