Ruandcem ni všeč nobeden izmed treh filmov, posnetih v zadnjih dveh letih. Foto: Kolosej
Ruandcem ni všeč nobeden izmed treh filmov, posnetih v zadnjih dveh letih. Foto: Kolosej
Genocid v Ruandi
V 100 dneh je bilo v Ruandi pobitih 800.000 ljudi, Foto: EPA
Zahod se je na dogajanje v Ruandi odzval prepozno. Foto: EPA

Predvsem jih moti občutek, da so filmi posneti z zahodnjaške perspektive in da je njihov glavni cilj služenje denarja. Poleg tega naj bi filmi, ki se ukvarjajo s pomorom 800.000 Tutsijev in zmernih Hutujcev, nekatera dejstva prikazovali napačno. Po mnenju enega izmed preživelih naj bi bili filmi znak, da se Zahod počuti krivega zaradi dogodkov, na katere se ni znal ustrezno odzvati. Čeprav se mu zdi prav, da filmi svet opozarjajo na tragedijo, je bila resničnost drugačna.

Za genocid ni kriva le vojska
Predsednik združenja preživelih v ruandskem genocidu Francois Ngarambe si je ogledal film Sometimes in April, za katerega je dejal, da to ni njihova zgodba. Režiser Raoul Peck je v filmu želel prikazati, kaj se je zgodilo s hutujskim vojakom, ki je bil ob začetku stodnevnih pokolov ločen od svoje tutsijevske žene in dveh otrok. Deset let kasneje zve za njihovo smrt od svojega brata, ki je bil eden izmed tistih, ki so na neki radijski postaji pozivali k ubijanju, zaradi česar se je zdaj znašel na mednarodnem sodišču. Kot je dejal Ngarambe, film za genocid preveč krivi le vojsko, pozablja pa na to, da so genocid skrbno načrtovali hutujski ekstremisti v vladi in vojski.

Rešitelj ni simbol junaštva
Ruandcem ni všeč niti Hotel Ruanda, ki je svetu kot velikega junaka predstavil Paula Rusesabagino, ki naj bi pred smrtjo zatošišče ponudil približno 1.200 pribežnikom. Kot je dejal neki Ruandec, je v filmu prikazan z nekaterimi lastnostmi, ki jih sicer nima, zato ga sam nikakor ne bi izbral za simbol junaštva.

Belec, ki bi zavrnil evakuacijo? Ga ni.
Najnovejši film o genocidu v Ruandi pa je Shooting Dogs, ki je bil premierno predvajan na enem izmed stadionov v mestu Kigali. Film se osredinja na dogajanje v neki šoli v prestolnici, v kateri so belgijski vojaki, ki so bili v Ruandi kot člani Združenih narodov, pustili 2.000 Tutsijev, da so bili pobiti z mačetami. Med njimi v filmu ostane tudi eden izmed belskih katoliških duhovnikov, a kot so dejali v Ruandi, se nikjer v Ruandi ni nikoli zgodilo, da bi kateri koli belec zavrnil evakuacijo, zato je prizor čista laž.