Von Trier se je za danski časopis Politikien odzval na poročanje, da je bil njegov Dogville iz leta 2003 najljubši film Andersa Behringa Breivika, moža, ki je kriv za napada v Oslu in na otoku Utoya.

"Zaključni prizor Dogvilla (v katerem prebivalci mesteca umrejo pod strelskimi rafali, op. n.) spominja na Utoyo na zelo neprijeten način," je dejal von Trier. "Če je resnično služil kot navdih, mi je žal, da sem ga posnel. Groza me je ob misli, da bi mu Dogville, ki ga imam za enega svojih najboljših filmov, lahko služil kot nekakšen scenarij. (...) Moja prepričanja so v diametralnem nasprotju z Breivikovimi dejanji."

Obenem je režiser izrazil svoje neodobravanje danske skrajno desne ljudske stranke DVP in njenega vodjo Pio Kjaersgaard zaradi njenega pristopa do priseljencev in islama. Med strankino politiko in Utoyo, kjer je umrlo 69 pretežno mladih članov norveške laburistične stranke, je bila "neposredna povezava", je dejal režiser.

Stranka DVP je v zadnjih desetih letih pomagala obdržati na oblasti desnosredinsko vlado, ne da bi bila formalno njen del, obenem pa si je zagotovila, da so bila njena stališča upoštevana.

Udarec pod pasom?
Na režiserjeve pripombe se je odzval predstavnik stranke Soren Espersen, češ da se mu zdi zanimivo, da je to izjavil "deklarirani nacist, ki ustvarja perverzne filme, ki so navdihnili Breivika pri njegovih dejanjih".

S pretirano oznako "nacista" je imel Espersen najverjetneje v mislih pripombe, ki jih je režiser izrekel na letošnjem filmskem festivalu v Cannesu. "Kaj naj rečem? Čisto razumem Hitlerja; mislim, da je naredil nekaj slabih stvari, seveda. Ampak čisto lahko si ga predstavljam na koncu, kako sedi v svojem bunkerju," je maja razpredal režiser. "Ni to, čemur bi človek rekel 'pozitivec', ampak veliko o njem mi je jasno in do neke mere z njim sočustvujem." Kasneje se je za svoje besede opravičil, a so ga kot "persono non grato" prosili, naj festival zapusti (niso pa iz konkurence izključili njegovega najnovejšega filma, Melancholia).

"Moč pokvari človeka"
Dogville (2003), film z Nicole Kidman, Lauren Bacall in Jamesom Caanom v glavnih vlogah, "brechtovska parabola o naravi dobrega", kot so pred leti zapisali v Slovenski kinoteki, je postavljen v Ameriko tridesetih let prejšnjega stoletja, ko je gospodarstvo brodilo skozi globoko krizo, a kot prispodoba (sodobne) družbe seveda sega onkraj teh zgodovinskih in geografskih okvirov.

Dogville je fiktivno samotno naselje sredi Skalnega gorovja, kamor se mlada Grace (Nicole Kidman) zateče pred skupino gangsterjev. Prebivalci ji sprva sklenejo ponuditi zatočišče, Grace pa se zaveže, da bo v zameno delala zanje. A ko se začne policijska preiskava, mala skupnost zahteva vse višjo ceno v zameno za tvegano skrivanje nesrečne Grace, ki kmalu ugotovi, da je dobrota skupnosti zelo relativna reč ...
V primerjavi s filmi, ki jih je von Trier posnel po "zapovedih" gibanja Dogma 95, je bil Dogville celo korak naprej v smislu eksperimentiranja, saj se celotno dogajanje odvija na črnem odru s kulisami in na tleh označenimi elementi. "Temeljna zamisel za odnos, ki ga vzpostavijo prebivalci Dogvilla do Grace, je, da če se nekomu ponudimo kot dar, je to lahko zelo nevarno. Moč, ki jo posamezniku pri tem damo, človeka pokvari. Če se nekomu brezpogojno predaš, ne boš nikoli poplačan. Moraš si določiti meje," je o svojem filmu takrat povedal režiser.

V samem jedru Dogvilla ni bila apologija krvavega maščevanja, ampak nekaj povsem drugega: soočenje gledalca z vprašanjem, ali lahko sprejme protagonista, ki je tako maščevanje izpeljal. "In tukaj se od maščevanja absolutno distanciram," pravi von Trier. "To je zgolj način niansiranja protagonistke in gledalčevih čustev, in ne nekaj črno-belega."

Lahko res kažemo s prstom na popkulturo?
Breivikov profil na Facebooku, ki so ga medtem že ukinili, je kot njegove tri najljubše filme poleg Dogvilla navajal še Gladiatorja in 300, štel pa se je tudi med oboževalce "krvavih" serij Prava kri in Dexter.