Oglas
Gre seveda za imenovanje žirantov, ki bodo odločali o dobitnikih nagrad filmskega festivala v Benetkah. Komisiji bo predsedoval nemški režiser Wim Wenders, v čigar osebni zgodovini so Benetke zelo dobro zapisane. Ravno 'Serenissima' je bila leta 1970 prizorišče predstavitve Wendersovega režijskega debija s celovečercem Die Angst des Tormanns beim Elfmeter (Golmanov strah pred enajstmetrovko), leta 1982 pa je Wenders na Mostri prejel tudi najvišje priznanje, in sicer zlatega leva za najboljši celovečerni film. Zaslužil si ga je za produkcijo Der Stand der Dinge (Stanje stvari).
Vendar pa Wendersovo predsedovanje ni povsem sveža novica; ta se navezuje predvsem na izbor njegovih sožirantov. To bodo ameriški režiser in igralec John Landis, argentinska režiserka Lucrecia Martel, hongkonški režiser Johnnie To, ruski scenarist Jurij Arabov, britanski vizualni umetnik Douglas Gordon in italijanska igralka Valeria Golino. Komisija bo izbirala dobitnike zlatega leva za najboljši celovečerec, srebrnega leva za najboljšo režijo, posebnega nagrajenca žirije, najboljšega igralca in igralko festivala, dobitnika priznanja Marcela Mastroiannija za najboljšega mladega igralca ali igralko, priznanje osella za najboljši tehnični presežek med filmi festivala ter najboljšega scenarista.
Vloga Adriana celentana na festivalu
Posebno vlogo na festivalu pa so namenili tudi legendarnemu italijanskemu popevkarju, skladatelju ter tudi filmskemu režiserju in igralcu Adrianu Celentanu. Ta bo 4. septembra podelil nagrado za življenjsko delo italijanskemu režiserju Ermannu Olmiju. Podelitev bo spremljala projekcija Olmijevih filmov in predstavitev na novo tehnično in tudi vsebinsko 'obdelanega' Celentanovega filma Yuppi Du iz leta 1975. Program ob slovesnosti naj bi poudaril vezi oziroma podobnosti med delom Olmija in Celentana. Prvi je v svojih filmih raziskoval odnose med naravo, človekom in njegovim delom, drugi pa je bil eden prvih režiserjev, ki so se lotili naravovarstvenih tem.
Ob koncu podelitve prestižne nagrade bodo zavrteli tudi Olmijev prvenec, film Il tempo si è fermato (Čas se je ustavil) iz leta 1959. V filmu je Olmi povezal izkušnjo snemanja dokumentarcev, ki se jim je posvečal v prvih letih svoje kariere filmarja, in zgodbo o prijateljstvu med mladim meščanom in starejšim nadzornikom jezu v gorski dolini. Film je bil prvič predvajan ravno na beneškem festivalu, njegova posebnost pa je uporaba neprofesionalnih igralcev in neposredno snemanje zvoka, kar filmu prida posebno poetiko. Poetiko življenja običajnih ljudi, za katere se je Olmi tudi vedno najbolj zanimal. Film je prinesel tudi sodelovanje med Celentanom in Olmijem; ravno Celentanova glasba je namreč v filmu tisto, kar poveže oba, med seboj tako zelo različna moška.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje