Oglas
Studio, ki ga je Josip Broz - Tito, znan po svoji veliki naklonjenosti filmu, v Košutnjaku pri Beogradu ustanovil leta 1946, že dolgo ni več cvetoče filmsko prizorišče, kakršno je bilo nekoč. Zadnji film je bil pod okriljem studia končan leta 2000, vendar že v devetdesetih letih so zadnje klape padle le izjemoma. Studio, ki je bil po razpadu Jugoslavije delno privatiziran, 51 odstotkov delnic pa je bilo prodanih Yugoexporutu, se od propada slednjega spopada z resnimi finančnimi težavami. Junija leta 2011 so razglasili bankrot, na začetku leta 2012 je srbska vlada pokazala pobudo, da bi ga znova obudila, vendar se to nikoli ni zgodilo. Še spomladi naj bi poskušali prodati tako rekoč vse, kar je na območju studia še mogoče najti - od kostumov, rekvizitov do filmskih pravic in kataloga bogate filmske produkcije.
Film je pomemben del kulturne dediščine
Nasprotniki takšnega postopanja so zaskrbljeni, da se bo s tem izgubilo pomembno poglavje narodne dediščine. "Kinematografija vsake države je ključna sestavina njene dediščine," pravi Mila Turajlić, režiserka in scenaristka dokumentarnega filma Cinema Komunisto, v katerem slika Titovo ljubezen do filma in filmske produkcije, ki je iz te izšla. Filmi, ki so nastali pod okriljem Avala, ne predstavljajo le kulturne zgodovine Srbije, ampak celotne Jugoslavije, pravi. Končala bo v zasebnih rokah lokalnih poslovnežev, ki ga bodo lahko po mili volji izkoriščali ali celo ovirali dostop do njega, če se jim bo zazdelo, še dodaja. Avala Film je bil tudi izhodišče za film Cinema Komunisto, ki smo si ga pri nas lahko ogledali pred približno letom dni. "Avala film je bil na neki način kraj, kjer se je rojevala iluzija o Jugoslaviji," je tedaj povedala režiserka.
V nekdaj osrednjem filmskem studiu so v šestdesetih snemali gromozanske domače in tuje produkcije, h katerim so hollywoodski blišč prinesli zvezdniki, kot so Richard Burton, Yul Brynner, Kirk Douglas, Anthony Quinn, Alfred Hitchcock in Orson Welles. Zares je bilo to pravo filmsko mesto, tam so nastajale same megalomanske produkcije.
Ko je pred dvema letoma prešlo v zasebne roke, je bilo po besedah direktorja Vladislava Cvetkovića, predsednika Srbske agencije za privatizacijo, podobno območju jedrske katastrofe. "Če ne štejemo razglašanja, kako pomemben je Avala Film za Srbijo, se zanj deset, petnajst let nihče ni zmenil." Odprodaja, s katero bodo poskušali poravnati dolg 111.000.000 dinarjev (985.800 evrov), bi se lahko začela še ta mesec, medtem ko so filme prenesli na varno v filmski arhiv, pa so tam ostali katalogi, rekviziti in filmske pravice. Cvetković privatizacijo zagovarja z besedami, da bodo zdaj po dolgih letih predmeti katalogizirani za prodajo, zemljišče pa na razpolago državi. Kot je povedal za Reuters, je dobrodošel vsak predlog vlade ali srbske filmske industrije, kako rešiti to filmsko 'svetišče'.
14 križev za 14 studiev
Studio Avala film ni edina kulturna značilnost srbske prestolnice z žalostno usodo, brez sredstev za obnovo sta ostala tudi Narodni muzej in Muzej sodobne umetnosti. Avali grozi podobna usoda kot Belgrad Filmu, ki je upravljal 14 priljubljenih kinodvoran v slogu, katerih zgodovina sega pred drugo svetovno vojno. Prodali so jih leta 2007 za devet milijonov evrov v srbskemu poslovnežu s sedežem v Londonu, ki je obljubil, da bo delno obnovil njihovo staro salvo. Pozneje so vse zabarikadirali z deskami, nekatere so zasedli, ob nedavnem zaključku Beograjskega filmskega festivala pa so na njihovo stanje spomnili s 14 lesenimi križi z imeni vsake izmed kinodvoran.
"Zgodovina nas uči, da je kinematografija največji poraženec tranzicije," pravi Radoslav Zelenović, direktor Jugoslovanske kinoteke, kjer trenutno arhivirajo in restavrirajo na tisoče filmskih trakov iz posesti Avala filma. "Avala film je integralni del srbske kulture," pravi in nadaljuje, da bi ga morali pretvoriti v muzej s filmskimi projekcijami, ogledi prizorišč snemanja in seznanjanja s procesom nastanka filma. Namesto tega bo, tako Zelenović, nekdo kupil pravice in zahteval vse negative.
Zasebni producenti so tisti, ki ohranjajo srbsko filmsko industrijo pri življenju. Poceni filmske lokacije in ekipe pa so privabljale filmarje, kot je Ralph Fiennes, ki je v Srbiji leta 2010 posnel svoj prvenec Koriolan.
Dobiček izpodriva dediščino
Turajlićeva opozarja na pomen ohranitve dostopnosti filmov javnosti. Na drugem mestu je samo prizorišče Avala filma, ki ga bodo, če ga prodajo kot običajno nepremičnino, zravnali s tlemi in za vedno pokopali njegovo bogato zgodovino, je še prepričana. Žal, dodaja režiserka, v hlepenju po dobičku grabežljive vlade držav Vzhodne Evrope po padcu komunizma pogosto interese prilagajajo velikim poslom in Srbija ni izjema.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje