Hollywood očitno živi pod vtisom, da če so filmi "vžgali" enkrat, ni pravega razloga, da čez nekaj let ("sfrizirani" s posebnimi učinki in novimi zvezdniki) ne bi imeli enakega (ali še večjega) učinka. In čeprav je za epidemijo reciklaž, ki že vrsto let preplavlja filmsko industrijo, najlažje okriviti deflacijo idej ali pa željo po čim večjem zaslužku in čim manjšem ukvarjanju z iskanjem nove zgodbe, stvari najbrž le niso tako preproste.

Tarantino je torej obelodanil, da se pripravlja na snemanje priredbe filma Quel maledetto treno blindato (Tisti prekleti blindirani vlak), ki ga je daljnega leta 1978 posnel njegov veliki vzornik, italijanski režiser Enzo Castellari. Epopeji, postavljeni v Evropo sredi vihre druge svetovne vojne, bo Tarantino - tako obljublja - vdihnil svoj značilni "šundovski" avtorski pečat. Snemanje se bo začelo oktobra, igralska zasedba pa še ni dokončno izbrana: na krovu je že Tim Roth, Tarantino pa bi si želel pri projektu videti tudi Brada Pitta.

Če za hip Tarantina pustimo ob strani: zdi se, da je zadnja leta vsak film, pa če se tega zavedamo ali ne, bolj ali manj kamuflirana različica nečesa že videnega. (Sploh ne bomo šteli, kolikokrat je bila v taki ali drugačni obliki že ekranizirana zgodba grofa Drakule.) Za vsak posrečen poskus bi se dalo našteti kake štiri sfižene. Poglejmo le nekaj najbolj očitnih primerov.

Igraj svojo igro (Ocean's Eleven, 2001)
Snemanje izvirnika (1960) je bilo izvrstna priložnost, da se t. i. "Rat pack" (Frank Sinatra, Dean Martin, Sammy Davis Jr. ...) nekaj mesecev zabava v Las Vegasu. Film je bil vse prej kot zanič, ampak treba je priznati, da George Clooney kot vodja lopovske druščine Danny Ocean povsem dostojno zapolni čevlje Franka Sinatre. Pod taktirko Stevena Soderbergha so mu družbo delali Matt Damon, Brad Pitt in Julia Roberts - in če gre verjeti intervjujem, so se na snemanju zabavali vsaj toliko kot njihovi predhodniki.

Mesto angelov (City of Angels, 1998)
Nebo nad Berlinom (1987), kot si ga je zamislil Wim Wenders, je bil poetičen črno-bel film o angelih, ki neopazno spremljajo (in ljubijo) ljudi na zemlji. Prevrtimo enajst let naprej: predstavljajte si melanholičnega Nicholasa Cagea v dežnem plašču, ki na pol zalezuje Meg Ryan - in imate dobro predstavo o Mestu angelov.

Krog 1 in 2 (The Ring, 2002 in 2005)
Prvi del Kroga je bil izzivu kos in je film Ring, japonsko klasiko z ne ravno verjetnim konceptom (videokaseta, katere ogled te ubije) približala ameriškemu in evropskemu občinstvu; je pa res, da se drugega dela ni bal skoraj nihče več.

Sedem veličastnih (1960)
Sedem samurajev (1954), mojstrovina kultnega režiserja Akire Kurosave, je eden redkih japonskih filmov, ki jih pozna ves svet. Nanj se je močno naslonil režiser John Sturges, ki je samuraje iz 16. stoletja zamenjal s kavboji na Divjem zahodu in dobil - vestern. Njegovih Veličastnih sedem je prav tako z velikimi črkami zapisanih v zgodovino filma.

Rt strahu (Cape Fear, 1991)
Martin Scorsese svojega predhodnika ni skušal prikriti: ne samo da je uporabil isto glasbeno podlago kot J. Lee Thompson leta 1962, ampak je celo dodelil epizodni vlogi prvotnima zvezdnikoma (Gregoryju Pecku in Robertu Mitchumu). Na čelu sta bila tokrat neuravnovešeni maščevalec Robert de Niro in prestrašeni pater familias Nick Nolte.
Scorsese si zasluži še eno častno omembo, za film Dvojna igra (The Departed, 2006), za katerega je večkrat poudaril, da ga je hongkonški triler Notranje zadeve (2002) le navdihnil in da njegov film ni čista priredba.

Psiho (1998)
O tem filmu je bilo povedanega že veliko, pa skoraj nič dobrega. Gus van Sant je Hichcockovo mojstrovino dobesedno posnel na novo. Izvirnik je poustvaril kader za kadrom, a pri tem nakako izpustil vso njegovo napetost in šarm. V vlogo norega Normana Batesa je postavil robustnega Vincea Vaughna.

The Wicker Man (2006)
Izvirnik iz leta 1974 velja za eno najboljših britanskih grozljivk vseh časov - a ko jo je Neil LaBute leta 2006 posnel na novo, se je (po nesreči) rodila komedija. Film z Nicholasom Cageom v glavni vlogi je po splošnem konsenzu filmofilov tako zanič, da se mu lahko le smejijo.

Ana Jurc