Je mogoče v življenju resnično narediti prelom z nakopičeno dediščino predsodkov in sovraštva ter začeti na novo, kot tabula rasa? Rok (Jure Henigman), protagonist celovečerca Zbudi me, tovrstno "ponovno rojstvo" doživlja kot travmatično izkušnjo. Nekega dne, po nepojasnjeni nesreči, se je v bolnišnici zbudil s povezano glavo: neznanke, ki naj bi bila njegovo dekle (Živa Selan), ne prepozna, prav tako ne njunega stanovanja na Bledu. Njegov edini spomin je: stanovanje na Jesenicah, kjer je nekoč "prej" prebival z materjo (Nataša Barbara Gračner) in bratom Juretom (Timon Šturbej). Iz tega, kako gospodovalno stopi skozi vrata starega-novega doma, postane jasno, da je bil Rok nekoč – in je še vedno? – impozantna, zastrašujoča prezenca. "Tak pač je," resignirano vzdihne mama, in občutek dobimo, da ta stavek skriva mnoštvo nesrečnih spominov.

Občutek odtujenosti in distorzije še dodatno podčrta mnoštvo plitkih fokusov, zamegljenih prizorov in zrcalnih odsevov, ki polnijo Rokov vid. Je pa protagonistove vrnitve na Jesenice toliko bolj vesela lokalna tolpa z amaterskim ideologom ksenofobije Damjanom (Jurij Drevenšek) na čelu.

Iz opazk svoje nekdanje druščine – in iz prestrašenega pogleda vrstnice Đenane (Tamara Avguštin) – Rok po delcih rekonstruira svojo temno preteklost. Postaja očitno, da je na Jesenicah figura, ki vzbuja strah, še posebej v skupnosti okrog Bosanskega kulturnega centra. Morda je celo osebno odgovoren za to, da je njegov prijatelj iz otroških let, Selim (Blaž Setnikar), na invalidskem vozičku in psihično nepopravljivo poškodovan. Svojega nekdanjega sovraštva in ksenofobije se preprosto ne spominja več, in Damjanove tirade o tem, kako "Slovenci postajamo manjšina v lastni državi", v njem zbujajo zgolj frustrirano naveličanost.

Toda kako se spraviš z ljudmi, ki si jih prizadejal, če niti ne veš, za kaj se opravičuješ? Lokalni policist (Jure Ivanušič) ga miri, da je "dober dečko, ki je samo pozabil, da je dober". Toda težko je zaupati lastnim občutkom in prepričanjem, če ne prepoznaš niti ženske, ki naj bi jo ljubil; zdi se, da se Roku utaplja v občutkih strahu in krivde. Še toliko hujše je dejstvo, da je ideologijo sovraštva očitno popolnoma ponotranjil njegov brat, ki Roka tako zelo idealizira, da niti opazi ne, kako zelo se je spremenil.

Tema amnezije Šantiću omogoči, da Roku njegovo življenje "predstavi" iz tretje osebe – pusti mu, da ga odkriva in rekonstruira skupaj z gledalcem, brez vsevedne perspektive in s kopico praznin v srcu zgodbe.

Sovraštvo, ki se rodi iz strahu
Ideja za scenarij se je Šantiću porodila leta 2015, ob spremljanju novic "o migracijah z Bližnjega vzhoda, o skupinah prebežnikov, ki so se pomikali mimo naših domov", kot je povedal dan po premieri filma na Festivalu slovenskega filma v Portorožu. "Zdelo se mi je zanimivo, kako hitro se spreminja mnenje povprečnega prebivalca Evropske unije, v tem primeru Slovenije. Sprejemanje ljudi z odprtimi rokami se je zaradi sovražne retorike postopoma spremenilo v strah pred vdorom druge kulture. Številni mediji in politika so ta strah izkoriščali in ga namerno krepili. Izkazalo se je, da ima lahko na primer tvoj sosed, s katerim imata sicer zelo prijetno komunikacijo, ogromno nekakšnih predsodkov do tujcev. Sprožilec zame je bil torej razmislek o sovraštvu, ki se rojeva iz strahu."

Ko je zgodbo začel pisati, ga je skrbelo, se spominja danes, ali bo tema sploh še aktualna, ko bo film končno prišel do kinematografov. Osem let pozneje ugotavlja, da so nekatera vprašanja morda še bolj relevantna kot takrat. "Ne skušam moralizirati, le odpreti konstruktivno debato o prostoru, v katerem živimo." Ko je pred dvajsetimi leti prišel v Slovenijo, takrat še kot študent, se mu je namreč zdelo, da "v svojih filmih ne more povedati ničesar o Sloveniji in tem prostoru", se spominja. "Zdaj pa sem tukaj že toliko časa, – v resnici nikjer nisem živel toliko časa kot v Sloveniji – da čutim, da lahko tudi sam povem, kar me moti in kar opažam."

Družba, ki pozabi grehe preteklosti, je obsojena na njihovo ponavljanje
Eden od vzgibov za zgodbo je bila ideja kolektivne amnezije, izgube spomina. "Kot družba pozabljamo lastno preteklost, zgodovino, zaradi česar smo veliko bolj ranljivi za manipulacije in strahove," opozarja Šantić. "Mlajšo generacijo brez zgodovinskega spomina ponazarja lik Robijevega mlajšega brata, ki nima distance: zaradi nepoznavanja zgodovine, tudi lastne družinske zgodovine, je bolj dovzeten za manipulacijo." Timon Šturbej je ob tem povedal, da je v odnosu med bratoma videl veliko vzporednic s sodobno klasiko Generacija X (American History X).

Filmska kulisa industrijskega mesta
Jesenice, ki imajo že desetletja večetnično strukturo prebivalstva, je za dogajalni kraj zgodbe Šantić izbral šele, ko je bilo treba poiskati snemalne lokacije. "Jasno, da sem se zavedal multikulturne zgodovine mesta, a všeč mi je bila predvsem njegova industrijska podoba in geografska lega med gorami, za katero se mi je zdelo, da bo vizualno podčrtala simboliko."

Monokromno, hladno estetiko je v hipu posvojil tudi direktor fotografije Ivan Zadro. "Takoj, ko smo prvič prišli na Jesenice, nam je bilo jasno, kakšna bo vizualna identiteta mesta v filmu, da bo slika temačna in vzdušje depresivno. Večja težava je bila, na Jesenicah najti interiere, ki bi ustrezali zunanjosti – stanovanja so nova in lepa. (Smeh.) Iskali smo 'retro' videz, zato smo na koncu družinsko stanovanje zgradili v studiu in tam posneli večino prizorov notranjosti."

Za precejšen izziv se je izkazalo tudi zimsko snemanje, saj je prišlo do izraza, da Jesenice ležijo v kotlini: "Težko smo sledili kontinuiteti svetlobe, ker sonca praktično ni, in tudi, kadar sije, zaradi okoliških hribov ustvarja močne sence. Zaradi tega smo zgodbo pripovedovali kot serijo vinjet, kar pa, po mojem mnenju, tudi ustreza vsebini. Jesenice so mi zelo všeč, kar preselil bi se tja."

Med nastajanjem scenarija – z režiserjem sta pri projektu sodelovala še Goran Vojnović in Sara Hribar – si Šantić v glavnih vlogah ni predstavljal natančno določenih igralcev. "Igralce bi vsakokrat rad spoznal na novo, tako da smo enostavno priredili avdicije. Zbralo se je okrog 15 igralcev in igralk, ki smo jih postavljali v različne kombinacije, da bi ugotovili, kdo se ujame s kom. Po tihem sem upal, da bosta Jure in Timon lahko vlogi nadgradila in vanju vnesla del sebe."

Nešteto oblik amnezije
Najzahtevnejšo vlogo je imel pri tem seveda Jure Henigman, ki svojega lika ni mogel graditi iz kakršnih koli trdnih, neomajnih resnic. "Veliko smo se pogovarjali o tem, kakšna je predzgodba protagonista, njegove družine in prijateljev. Treba je bilo določiti, koliko se spomni in na kaj je njegova amnezija vplivala. Posvetovanje s strokovnjaki je pokazalo, da obstaja nešteto različic amnezije: lahko pozabiš samo čisto določeno obdobje, lahko pozabiš vse, se vrneš v času ... V resnici smo se lahko svobodno odločali, kaj bo najbolje funkcioniralo za zgodbo." Na koncu so sklenili zabrisati jasne meje tega, koliko let je protagonist "izgubil".

"Zame je bil največji izziv igrati nekoga, ki je na nek način prazna škatla; soočati se mora samo s tem, kar se okrog njega dogaja tukaj in zdaj. Po poškodbi glave se vrača v domače Jesenice kot človek, ki se je po divjem najstniškem obdobju že spremenil – le, da se ne spominja, da se je spremenil. To je kar izmuzljivo področje."

Naslednje leto v kinematografih
Film je nastal pod okriljem produkcijske hiše Vertigo (producenta sta bila Danijel Hočevar in Zala Opara), v koprodukciji s hrvaško Jako produkcijo in srbsko produkcijsko hišo Living Pictures.

Svetovno premiero je film novembra lani doživel na filmskem festivalu Black Nights v Tallinu in je trenutno še na festivalski poti, še ena predpremierna projekcija pa se obeta na Jesenicah, ker bi se ustvarjalna ekipa z gesto rada zahvalila domačinom, ki so pri produkciji sodelovali. V Portorožu se za nagrade vesna poteguje v vseh glavnih kategorijah.