Žiga Virc vztraja, da komedija Poslednji heroj to pravzaprav ni: "To ni film, ki bi resno tematiko obravnaval na komičen način. To je film, ki odslikava resničnost, ta pa je absurdna in posledično komična."

Komični absurd se skristalizira v liku Franceta (Primož Pirnat), Slovenca srednjih let, ki "naših" in "njihovih" iz druge svetovne vojne še vedno ni pustil v preteklosti, pa čeprav z bitko sam nikoli ni imel nobene izkušnje. (Njegova velika priložnost je bila osamosvojitvena vojna leta 1991, a zlomka, ravno tisti teden je imel gripo.) Svoj prosti čas posveča uprizarjanju slavnih partizanskih bitk in malikovanju ostarelega očeta (Bine Matoh), ki se je že kot otrok proslavil kot partizanski heroj "John", zdaj pa s svojim omalovažujočim godrnjanjem greni življenja svojih bližnjih.

Priložnost za herojstvo v vsakodnevnem življenju se Francetu ponudi v obliki protikapitalističnega boja: v njihov mali podalpski raj prihaja nemška nakupovalna veriga Kaufdorf, ki bo morala, če hoče postaviti svojo veleblagovnico, Johnov spomenik preprosto – odstraniti. "Ne pravim, da so nacisti, pravim, da so KOT nacisti," v svojem pravičniškem besu tuli France, ki take oskrunitve spomina na NOB ne namerava dopustiti. S pisano druščino lokalnih entuziastov inscenira protest (s piknikom), ki naj bi "zlobne Nemce" odgnal. A kaj ko Kaufdorf v Sloveniji zastopa samo zmedena grška predstavnica (Angeliki Papoulia), ki niti slučajno ne razume, v kaj je zabredla.

Ob vsem tem kaosu ni presenetljivo, da se nihče zares ne zmeni za veliko bolj oprijemljive težave Francetove hčerke Vide (Eva Jesenovec): z možem Tonijem (Jurij Drevenšek) si že dolgo neuspešno prizadeva zanositi, da njune stanovanjske stiske niti ne omenjamo; pri dobrih tridesetih še vedno živita pod Francetovo streho.

Sledi pričakovana komična peripetija, s katero Virc satirizira narod, ki je tako srepo zazrt v preteklost, da mu grozi, da ga bo prihodnost pokopala pod seboj. Ker, kot vztraja režiser, nimamo opravka s komedijo, tudi razrešitev konflikta ne bo mila in ne bo spravljiva: France bo potreboval brutalno streznitev v svojem odnosu do očeta. V nasprotnem primeru lahko milenijska generacija od strani le nemočno opazuje, kako jim predhodniki uničujejo še zadnje ostanke mladosti.

Po gostovanju v Portorožu bo film, ki je nastal slovensko-grški koprodukciji, slavnostno premiero dobil 26. oktobra, z začetkom novembra pa prihaja na redni spored slovenskih kinematografov.

V nadaljevanju preberite kratek intervju s soscenaristko Izo Strehar in režiserjem Žigo Vircem.

Od mockumentarca Houston, imamo problem je minilo sedem let. Zakaj smo morali tako dolgo čakati na drugi celovečerec avtorja, čigar prvenec je bil tako dobro sprejet? So to počasni mlini financiranja filma v Sloveniji, delno posledica blokad in pandemij, ali pa dolgega razmisleka, kako boste pristopili k zloglasno stresni preizkušnji drugega filma?

Žiga Virc: Najbrž gre za kombinacijo faktorjev. V kreativnem smislu stvari terjajo svoj čas – potreben je čas, da ugotoviš, v kaj je vredno vlagati energijo. To je neke vrste kavelj 22: ker vemo, da bo trajalo še leta, dlje izbiramo, kaj naslednji projekt sploh bo. Režiserji in režiserke imamo v resnici kapaciteto, narediti dva celovečerca na leto, z dobro ekipo in dobrimi scenariji. Najbrž bi se hitreje odločili za naslednji projekt, če bi vedeli, da bo leto dni za njim na razpolago financiranje za tretjega. Ker veš, da stvari ne grejo tako, da imaš občutek, da mora biti vsak projekt ultimativni, popolni film, ker še dolgo ne bo ničesar.

Res pa je tudi, da je financiranje filma samo po sebi zelo dolgotrajen postopek. Na razpisu oddaš svojo vlogo, potem pa traja cele mesece, tudi eno leto, da dobiš odgovor. Tudi, če je odgovor pozitiven, nabiranje sredstev v različnih državah hitro traja kaka tri leta. Kaj šele, če te vmes kdo zavrne! In hitro smo potem na točki, da "ima Virc po sedmih letih drugi film".

Poslednji heroj je grško-slovenska koprodukcija, kar sicer ni čisti novum, ker smo že leta 2020 dobili Sadeže pozabe. Taka sodelovanja so verjetno posledica čisto konkretnih poznanstev, ki se spletejo med producenti? Česa se lahko naučimo od grške kinematografije, ki se je uspela zelo močno profilirati na mednarodni ravni?

Žiga Virc: Še kot študent sem se odpravil na filmski festival v Montpellier. Tam je bil z istim namenom tudi grški producent Minos Nikolakakis – pa sva oba ugotovila, da Francozi filmov niso opremili z angleškimi podnapisi in da nama absolutno ni jasno, kaj se dogaja na platnu. Tako sva v tistem tednu veliko pila, jedla in se spoprijateljila. Dolgo časa sva torej že prijatelja, to pa je bil prvi filmski projekt, ki sva se ga lotila skupaj.

Iza Strehar: Igralka Angeliki Papoulia je vlogo sprejela, kar ima v svoji družini partizansko preteklost, zaradi katere je čutila afiniteto do zgodbe. Njen dedek je bil partizan, ki je moral po koncu vojne, ki se je v Grčiji nadaljevala v državljanski konflikt, v izgnanstvo.

Zakaj sta hotela temo našega odnosa do druge svetovne vojne prenesti v polje komedije? So stvari, ki jih v javnem diskurzu vedno obravnavamo z največjo resnostjo, včasih zrele za novo perspektivo?
Iza Strehar: Sama druga svetovna vojna ni komedija – je pa komedija to, kako se aktualna politika do nje opredeljuje. Prižgeš televizijo in ljudje se prepirajo samo okrog tega. Sama sem tega sita, baje smo tega siti vsi, pa vseeno še kar naprej ženemo isto. Zdi se mi, da se vsega skupaj niti ne da obravnavati drugače kot s komedijo (Smeh.)

Žiga Virc: Film sam po sebi ni komedija, pravzaprav je precej resno zastavljena drama. Težava je v tem, da so situacije tako absurdne, da vse skupaj izpade komično. Po mojem je to samo odslikava družbene realnosti, ki pa je sama po sebi komična.

V filmu smo priča trku med tremi generacijami. Če je najstarejša obsedena z mitom druge svetovne vojne in srednja z nadaljevanjem njihovega izročila, pa je milenijska generacija, ki jo ponazarjata Vida in Toni, uperjena v prihodnost. A izkaže se, da ni tako lahko obrniti lista. Tudi onadva na koncu kaznovana za grehe, ki niso bili njuni.

Iza Strehar: Razplet njune zgodbe absolutno ni naključje. Veliko sva razmišljala o tem, ali karma obstaja ali ne. Mislim, da obstaja, a je ne izkusi tisti, ki je povzročal škodo – izkusijo jo naslednje generacije. Po Vidi in Toniju udarijo posledice tega, da predhodne generacije niso razčistile vsega, kar bi morale – in zato onadva potegneta kratko.

Kako funkcionira scenaristično sodelovanje med vama? V iskrivih dialogih vidim roko Ize Strehar, ki je prišla do izraza v uspešnici Prasica, v pristopu k temi morda vidim Žigo Virca.

Iza Strehar: Sodelujeva pri več projektih, tudi pri enem, ki ni bil nikoli realiziran. Sodelovanje več scenaristov, med katerimi je eden tudi režiser projekta, ki skrbi za celotno vizijo, je pogost pristop – sva pa tokrat veliko energije posvetila razmisleku, da sva poiskala nekaj, kar je zanimalo oba, zgodbo, ki je last obeh in ne samo enega od naju.

Žiga Virc: Imela sva zelo kolaborativen pristop k delu. Na srečo se je scenaristika, s katero so se prej skoraj samoumevno ukvarjali kar režiserji, začela profesionalizirati. Seveda obstajajo geniji, ki napišejo svoj scenarij in po njem posnamejo film, ampak v resnici sta to dve ločeni vedi. Pri svojem lastnem pisanju vidim, da včasih naletim na blokado, ki bi me lahko iztirila za cel mesec, Iza pa se usede in isto stvar napiše v dveh dnevih, kar je tudi posledica njenega drila. Vedno je dobro imeti nekoga, ki ti pomaga premostiti ovire z debato, svežim pogledom z druge perspektive.

To je odmik od mita avtorskega filma.

Žiga Virc: Da, mit avtorja je za moje pojme sranje, oprostite izrazu. Vem, da je bilo to že neštetokrat izrečeno, a film je resnično sad ekipnega dela. Na avtorju je seveda odgovornost, da okrog sebe zbere ljudi, pred in za kamero, ki bodo projekt dobro speljali in ga dvignili na višjo raven – vsak mora dodati svoj kamenček v mozaik. Samo dva načina obstajata: ali okrog sebe zbereš res dobro ekipo, ki projekt čuti in se ji zdi super – ali pa imaš ogromno denarja. (Smeh.) In v naših ramerah druga izbira ni realistična možnost.

Letos sta predstavila tudi film Poletje 91. Dva zelo različna projekta, oba pa tematizirata oborožene konflikte iz nacionalne preteklosti. Gre v obeh primerih za preizpraševanje naših fiksnih idej o zgodovini? Za politično izjavo vajine generacije?

Iza Strehar: Mislim, da se lahko naveževa na misel, da "Vida in Toni plačujeta za grehe svojih dedov". Midva pripadava generaciji Tonija in Vide in analizirava svojo narodno identiteto. Kdo sploh v resnici smo? Zdi se mi, da imamo včasih krize okrog tega, kam kot narod spadamo. Tega verjetno ne moremo ugotoviti, če se ne ozremo k vojni leta '45 in vojni leta '91, pa čeprav mene takrat sploh še ni bilo, Žiga pa je bil v času osamosvojitvene vojne še otrok.

Žiga Virc: Seveda sva se spraševala, "zakaj Slovence tako fascinira to ukvarjanje z zgodovino". Slovenci imamo, tako kot do neke mere vsak narod, izkrivljen pogled na zgodovino. Zgodovino pač pišejo zmagovalci. Zdi se, da gremo Slovenci pri tem še dlje – zgodovino piše zmagovalec, pa še nekdo drug in tretji, dokler ni to samo še zmes nedorečenosti in nejasnosti. S tem se nihče noče spopasti, ker so te teme koristne za ustvarjanje konflikta, ki ves čas tli v ozadju. To je kot klet, v kateri imaš ves čas pripravljeno orodje, ki ti bo morda prišlo prav. Polpretekla zgodovina pri nas je politično orodje, ki nas obremenjuje skoraj na dnevni bazi. Jasno, da bodo nastajali filmi, ki to reflektirajo.

V filmu imamo namesto bitk inscenirane bitke, ki so torej "za hec", ampak na neki točki tudi "zares", kot vidimo skozi oči grške outsiderke. Kako ste tem ključnem prizoru pristopali k epskemu, vojnemu žanru?

Žiga Virc: Stvari smo se lotili kot pri igrah na srečo, all in. Vse te bitke in njihova epohalnost so samo vizualna reprezentacija mentalitete vseh vpletenih ljudi. Seveda bi to lahko speljali tudi veliko bolj komorno. Ampak če situacija že prekipeva od emocij, smo pač poskrbeli, da je v ozadju tudi vse eksplodiralo! (Smeh.) France ves zgrožen doživlja preobrat v svojem življenju, v ozadju pa se odvija jedrska eksplozija v počasnem gibanju. Zdelo se nam je primerno – ni šlo samo za igračkanje, s katerim bi hoteli pokazati, da znamo uprizoriti tudi streljanje.

Kadar smo v filmu priča boju malega človeka proti silam potrošništva in kapitalizma, je praviloma jasno, kje naj bi ležale simpatije gledalca – tukaj pa se zdi, da je Kaufdorf v primerjavi s frustracijami lokalcev skoraj manjše zlo. So v tej bitki pod Alpami zmagali Nemci?

To je precej nevarna teza! (Smeh.) Mislim, da velja isto kot za vsako drugo vojno: tukaj pravih zmagovalcev ni, vsi so poraženci.