Če bi lahko vse, kar v komunikaciji med ljudmi ostane neizrečenega, zapisali v 'oblačke nad glavami', bi vzporedno nastala drugačna, a zato nič manj realna zgodba. Podobna bi bila tistemu, čemur radi pravimo 'branje med vrsticami' ...
Zgodovina slovenskega stripa
Letos mineva 85 let od objave prvega slovenskega stripa Zamorček Bu-ci-bu avtorja Milka Bambiča, ki je bila objavljena v tržaškem listu Naš Glas. Po uspešnem izidu monografije z naslovom Zgodovina slovenskega stripa 1927-2007 striparja in ilustratorja Iztoka Sitarja je bil skrajni čas, da smo dobili še film.

V filmu nastopajo različne generacije slovenskih striparjev: od tistih najbolj izkušenih, kot sta Miki Muster in Kostja Gatnik, do srednje generacije, ki ji pripadata Zoran Smiljanić in Iztok Sitar, pa do mlajše generacije striparjev, kot so Kaja Avberšek, Ciril Horjak in Matej de Cecco. Pridružita se jim scenarista Boštjan Gorenc Pižama in Andrej Rozman Roza, založnika Katerina Mirović (Stripburger) in Vojko Volavšek (Strip Bumerang), trgovec Sandi Buh, publicist Max Modic, spletni stripovski ustvarjalec Žiga Aljaž (Strip Generator), ljubitelji stripa (Tomaž Bobnar, društvo Stripoholik) ter drugi bralci, trgovci, ustvarjalci in uredniki.

Na svetu prvi leta 1895, pri nas leta 1927
Uradno naj bi prvi strip (zgodba, prikazana z zaporedjem sličic in z besedilom v oblačkih) izšel leta 1895 v ameriškem časopisu World. Začetnik modernega stripa naj bi bil ameriški umetnik Richard F. Outcoult, avtor stripa Yellow Kid (rumeni deček). Eden izmed najbolj znanih avtorjev stripov je Walt Disney, ki je ustvaril Miki Miško (Mickey Mouse) (1930) in Racmana Jako (Donald Duck) (1938) ter še številne druge like, upodobljene tudi v animiranih filmih.

V primerjavi s stripovskim dogajanjem po svetu se je strip znotraj slovenskih meja naselil z več desetletnim zamikom, zato so morali nadobudni bralci in strastni zbiratelji, kakor tudi večina sogovornikov v dokumentarnem filmu Ko črte govorijo, večkrat prečkati meje naše dežele, če so želeli prebirati tovrstno literaturo, ki je imela v povojnem času predvsem funkcijo razvedrila in zabave. Med bolj zaželenimi stripi so se na vrhu lestvice tako znašli italijanski Alan Ford, Corto Maltese, Dylan Dog, Maxmagnus, Kapetan Miki, Zagor in drugi.

Slovenski strip in njegovi ustvarjalci
Začetnik slovenskega stripa je bil Milko Bambič s stripom (Bu-Ci-Bu) (1927); sledili so mu Saša Dobrila (Mačji grad); Kostja Gatnik (1977 (Magna Purga), strip v Mladini (Tomaž Lavrič, Zoran Smiljanić, Dušan Kastelic, Gorazd Vahen, Gregor Mastnak, Milan Erič) - Diareja; Damijan Sovec s Simulacijo kaosa in Prvo petletko, in številni drugi.
Med slovenskimi mladinskimi stripovskimi ustvarjalci na vrhu lestvice priljubljenosti mesto pripada Mikiju Mustru, z njegovimi najbolj poznani stripovski junaki, kot so Zvitorepec, Trdonja in Lakotnik, ki so nastopili v kar 43 epizodah. Živalskim likom so se pozneje pridružili še liki v človeški preobleki. Dela Mikija Mustra so bila izdana v več zbirkah in tudi večkrat ponatisnjena.
V drugi polovici prejšnjega stoletja se je stripom pridružila tudi prva slovenska revija Zvitorepec (1966–73), ki je bila posvečena samo stripom. Leta 1992 pa je izšla tudi prva številka revij Stripburger, ki jo danes dobro poznajo tudi v tujini.
O prednostih in slabostih stripa
Zakaj je na splošno zanimanje za strip relativno nizko, ali drugače, zakaj je strip manj privlačen za širše množice? Odgovor je mogoče iskati v tem, da je ključna pomanjkljivost stripa prikrajšanje za zvok in gibanje, ki sta glavna 'aduta' filma, zaradi česar ima ta v sodobnem času prednost pred drugimi mediji.

Vendar ima tudi strip kot medij sporočanja svojo prednost. "Na hiter način lahko veliko pove. Z zelo malo besedami in z relativno zelo malo slikami lahko pove zelo resne stvari. Morda zato, ker je že v bistvu rahlo komičen in karikira stvari. Ko karikiraš stvari, lahko sežeš globoko v človeka, v njegove radosti in žalosti. O zelo težkih stvareh strip spregovori zelo učinkovito in jedrnato," na glas razmišlja Žiga Valetič.
"Danes so mladi in tudi starejši bolj osredotočeni na televizijo, internet in videoigre, zato je strip kot medij nekoliko bolj zapostavljen. Strip ni več v dometu povprečnega bralca. Po drugi strani pa je stripovsko ustvarjanje izredno zahtevno, mukotrpno, dolgotrajno in samotno delo, ki je za nameček še najslabše plačano od vseh kulturniških poslanstev, zato bi lahko rekli, da je strip zadnje čase edina alternativna oblika kulturne umetnosti, ker je edina absolutno in popolnoma podhranjena, razen v primeru komercialnega stripa, česar pa v Sloveniji pravzaprav sploh nimamo," še pojasnjuje Žiga Valetič.
Torkova premiera filma Ko črte govorijo
Dokumentarni film Ko črte govorijo je osebna in iskrena pripoved različnih generacij slovenskih striparjev, polna kontrastov, saj je strip nekaj, kar se ne da opisati drugače kot na tak način. Kot primer takšnega kontradiktornega izrekanja scenarist filma Žiga Valetič navaja izjavo publicista Maxa Modica, ki je v filmu izrekel zelo kontrastno stvar. »Vedno manj je ljudi, ki jih strip zanima, ampak ravno zaradi tega bo strip dolgo živel.« In preživel, dodajamo mi.

Kako 'govorijo črte', si lahko ogledate v torek, 14. avgusta, ob 21.00 na Prvem programu Televizije Slovenija.
Nina Zofič