Film Prisilna mobilizacija Slovencev v nemško vojsko 1941-1945, je bil na 1. programu na ogled v ponedeljek 14. maja, nastal pa je v Muzeju novejše zgodovine Slovenije, po scenariju Monike Kokalj Kočevar pa ga je posnel Vasten Valič. Pri snemanju so črpali iz arhivskega gradiva in fotografij, posebej dragocena pa so pričevanja več deset nekdanjih mobilizirancev.

Nemški okupacijski sistem je na zasedenih območjih Štajerske, Gorenjske in Koroške poleg ponemčevanja, prepovedi uporabe slovenskega jezika in deportacijam zavednih Slovencev zahteval tudi prisilno mobilizacijo. Ta je temeljila na osnovi nemškega državljanstva, ki so ga morali sprejeti prebivalci zasedenih ozemelj in zakona o vojaški obveznosti za nemške državljane. Kot danes ocenjujejo zgodovinarji, je v nemški vojski med vojno služilo 28.000 Slovencev, od teh pa jih je približno 7.000 umrlo na različnih bojiščih.

Od nasilnih rekrutacij do povojnih repatriacij
Film statistične podatke gledalcu približa s prikazom pretresljivih usod ljudi, ki so sprva trpeli kot nasilni mobiliziranci v tuji vojski, po vrnitvi pa jih je prav služenje v okupatorjem dodatno zaznamovalo in za marsikoga so dolgo veljali za pasivnejše podpornike nacizma. Sogovorniki, ki v dokumentarcu razkrivajo svoje zgodbe, se spominjajo nasilnih rekrutacij, pekla frontnih linij, žalostnih usod v ruskih vrstah, v ameriških taboriščih, agonije vojnih bolnic in pa vse do trpečega doživljanja povojnih repatriacij in družbene stigmatizacije.

Širša slovenska javnost je postala na dolgo časa tabuizirano temo pozorna potem, ko so Društva mobilizirancev v nemško vojsko za svoje člane dosegla status žrtev vojnega nasilja. Film pa opozarja tudi na današnji odnos do slovenskih mobilizirancev v nemško vojsko, saj jim v primerjavi z drugimi evropskimi državami, ki so izkusile iste metode med nemško okupacijo - Francijo, Poljsko in Češko -, pri nas še ni priznan status vojnih invalidov.