Peggy Guggenheim je slovela kot zelo svobodomiselna ženska, ki ji pripisujejo približno tisoč ljubimcev in ljubimk, čeprav je sama priznala, da jih je mogoče prešteti "le" s stoticami. Med njimi pa je bilo - ne glede na število - precej zvenečih imen iz sveta umetnosti (vse od slikarjev do pisateljev). Pripisujejo ji recimo kratko afero s Samuelom Beckettom, pri čemer bi film odkril še marsikaj (navsezadnje se lahko opira tudi na njeno avtobiografijo Out of This Century).

Preveč za današnjo družbo?
Vprašanje je, kako bi se - v današnjih bolj kot ne puristično naravnanih časih - na preveč "razuzdano" filmsko podobo Peggy odzvali njena družina in filmski cenzorji. Vsekakor so lahko prepričani, da bo boemsko življenje umetnikov z začetka 20. stoletja prikazano razvratno (vsaj tako mnogi napovedujejo). Film je trenutno še brez naslova, pa tudi igralci še niso izbrani, na platna pa naj bi prišel leta 2012. Nad njegovim nastankom bosta bdeli Eleanor Cayre, iz newyorškega sveta umetnosti, in Nikki Silver, z emmyji nagrajena producentka.

"Že od nekdaj sem bila očarana nad kolekcijo in življenjsko zgodbo Peggy. Bila je ekscentrična osebnost, ki se ni samo udejstvovala, temveč je imela tudi intimne odnose z nekaterimi najbolj ustvarjalnimi umi moderne umetnosti," je o Guggenheimovi povedala Eleanor Cayre. Ne samo, da je bila poročena z Maxom Ernstom, bila je dobra prijateljica Marcela Duchampa, bila zaslužna za vzpon Jacksona Pollocka ter Marka Rothka in s tem tudi deloma zakrivila razvoj abstraktnega ekspresionizma, prvega ameriškega gibanja, ki se je zapisalo v svetovno umetnost.

Očetova zadnja pot
A če začnemo na začetku. Peggy Guggenheim, rojeni v New Yorku leta 1898, nikdar ni bilo treba skrbeti zaradi denarja. Bila je nečakinja slovitega Solomona R. Guggenheima, ustanovitelja fundacije Guggenheim in Guggenheimovega muzeja v New Yorku, pa tudi njen oče je bil premožen poslovnež, ki si je svoje bogastvo prislužil z rudniki. Leta 1912, ko je bila Peggy še najstnica, se je, skupaj s svojo ljubico, osebnim slugo in voznikom, vkrcal na Titanik in tako zapečatil svojo usodo.

So pa pozneje priče povedale, da je v trenutku, ko je slišal za trk ob ledeno goro, odpeljal svojo spremljevalko do rešilnih čolnov in se sam vrnil v kabino, kjer se je preoblekel v večerno obleko rekoč: "Oblekli smo se v naše najboljše obleke in se pripravili na to, da gremo dol kot kavalirji."

Zdolgočasenost New Yorka …
Ko je dopolnila 21. leto, je podedovala 2,5 milijona dolarjev (kar bi danes zneslo približno 20 milijonov) in fond, ki ji je vsako leto prinesel 22.500 dolarjev letno, s tem pa tudi delo, ki ga je v trenutku pridobljene 'denarne samostojnost' predala najetemu asistentu (ni treba poudarjati, da ji pisarniško-denarne zadeve niso dišale preveč).

In ker jo je ozka družbena smetana New Yorka dolgočasila, se je odpravila v Evropo iskat seksualne in umetniške avanture. "Imela sem kolekcijo fotografij fresk, ki sem jih videla v Pompejih. Upodabljaje so ljudi, ki so se ljubili v različnih položajih, in seveda sem bila radovedna ter sem jih želela preizkusiti sama," je zapisala v svoji avtobiografiji.

…. in razpuščenost Evrope z začetka 20. stoletja
Leta 1922 se je poročila s francoskim umetnikom Laurencom Vailom, ki ga je pozneje imenovala "kralj boemstva" (King of Bohemia). Imela sta dva otroka, po šestih burnih letih, ko so se pretepi med njima stopnjevali od zgolj neprijetnega (on je svojo čeljust drgnil ob njene lase) do nasilnega ("Nekoč me je pod vodo v kadi držal tako dolgo, da se mi je zdelo, da bom utonila"), pa sta se ločila. Pravijo pa tudi, da je bil eden izmed povodov njegovo razmerje s pisateljico Kay Boyle, s katero se je pozneje tudi poročil.

Njen naslednji ljubimec je bil John Holms, zafrustrirani pisatelj, ki je preveč pil. Njega in njegove starše je povabila v svojo hišo v Pramousquierju na francoski rivieri, kar je pozneje opisala kot enodnevni obisk z nočnim kopanjem, ki seveda ni vključevalo kopalk. Ona in John pa sta se znašla sama na plaži, kjer sta se ljubila.

Usodna galerija
Leta 1938 je s pomočjo Duchampa v Londonu ustanovila galerijo moderne umetnosti Guggenheim Jeune, odprtje katere je bilo posvečeno Jeanu Cocteauju, sledila pa je razstava Vasilija Kandinskega. Večino slik je kupila sama (kot pravijo, po načelu kupi eno sliko na dan in to čim več abstraktne in nadrealistične umetnosti). Predvsem se je zavedala, da ji za vrat diha 2. svetovna vojna, pred katero je pobegnila v New York in šele tam zares uspešno ustanovila muzej/galerijo Peggy Guggenheim. Galerija se je izkazala kot pogubna za njen zakon z nemškim nadrealistom Max Ernostom, ki jo je zapustil zaradi ene izmed 31 umetnic, ki so razstavljale v Peggijini galeriji. "Spoznala sem, da bi morala imeti le 30 umetnic na razstavi," je po svoji ločitvi pikro pripomnila.