Kiarostami, ki se je v 60. letih prejšnjega stoletja uveljavil kot predstavnik t. i. iranskega novega filmskega vala, je tlakoval pot številnim generacijam iranskih filmskih ustvarjalcev in vplival na mnoge. "Ne le filmski svet, celoten svet je izgubil velikega človeka," je dodal Farhadi za The Guardian. Režiser, ki so mu marca letos diagnosticirali raka, je v kratkem času prestal več operacij in zaradi zdravljenja odpotoval v Pariz, kjer je 4. julija v 76. letu umrl.

"Kiarostamijevo delo je iranski kinematografiji podelilo mednarodno kredibilnost," je povedal iranski režiser, scenarist in igralec Mohsen Makhmalbaf. Čeprav iranska kinematografija svoj globalni sloves dolguje Kiarostamiju, njegovi filmi niso bili pogosto predvajani v Iranu. Večkrat nagrajeni iranski režiser, ki je tudi po islamski revoluciji leta 1979 ostal v Iranu, v tujini pa delal predvsem zadnje desetletje, je spremenil svetovno kinematografijo; "jo osvežil in počlovečil v nasprotju z hollywoodsko surovo verzijo". "Bil je človek življenja, ki je užival v življenju in filme ustvarjal kot slavljenje življenja," je ob žalostni vesti o neuspešnem zdravljenju raka povedal Makhmalbaf.

Služba, ki ga je naredila za umetnika
Rojen leta 1940 v Teheranu je na univerzi v domačem mestu študiral slikarstvo. Nato je deloval kot grafični oblikovalec in posnel več reklam za iransko televizijo, leta 1969 pa se je kot vodja filmskega oddelka pridružil centru za kognitivni razvoj otrok in mladih. "Delali naj bi filme, ki se ukvarjajo z otroškimi problemi. Na začetku je bila samo služba, a ta me je naredila za umetnika," je ocenil svoje začetke.

Tu je lahko ustvarjal lastne filme in v dveh desetletjih dela pri centru je to možnost kontinuirano izkoriščal. Leta 1977 je posnel svoj prvi celovečerec The Report, ki pripoveduje zgodbo davkarja, ki se pri delu srečuje z obtožbami o sprejemanju podkupnin, doma pa s samomorilskimi poskusi žene.

Kot ukoreninjeno drevo
Spopadel se je tudi s spremembami po iranski islamski revoluciji in svoje filme predeloval, da so ustrezali zahtevam novih cenzorjev. V nasprotju s številnimi filmskimi kolegi pa ni želel zapustiti Irana, saj je življenje v domačem okolju razumel kot drevo, ukoreninjeno v zemljo. "[Če ga] presadiš iz enega kraja v drugega, drevo ne bo več obrodilo sadežev ... Če bi zapustil svojo državo, bi bil kot drevo."

Mednarodno slavo režiserja neverjetne občutljivosti in intelektualne ostrine mu je prinesla trilogija Koker. V prvem filmu trilogije, Kje je hiša mojega prijatelja? (Where Is the Friend’s Home?), je leta 1987 posnel sočutno pripoved o učencu, ki želi sošolcu vrniti knjigo in si zanjo prislužil srebrnega leoparda v Locarnu. Pet let pozneje je v filmu Življenje teče dalje (Life, and Nothing More ...) združil fikcijo in dokumentarec o svojem iskanju filmske ekipe po uničujočem potresu leta 1990, leta 1994 pa trilogijo zaključil s filmom Pod oljkami (Through the Olive Trees), fiktivno vrnitvijo k prejšnjemu filmu in odnosi med člani filmske ekipe.

Izgubil službo, a bil neizbrisno zapisan filmu
Kmalu po prvem delu te trilogije je zaradi sovražnega cenzorskega vzdušja izgubil službo v centru, a filmu je neizbrisno dal svoj pečat. V 90. letih je pisal in produciral filme drugih režiserjev, napisal med drugim scenarij za Beli balon, za katerega je Jafar Panahi prejel zlato kamero za najboljši prvenec v Cannesu (pred tem je Panahi, danes ena osrednjih figur iranskega novega vala, asistiral Kiarostamiju pri Pod oljkami, danes pa so filmi tega večkrat nagrajenega režiserja v Iranu večinoma prepovedani), posnel Veliki plan (Close-up), dokumentarno fikcijo o moškem, ki se predstavlja kot Mohsen Makhmalbaf.

Sloves velikega svetovnega filmskega avtorja je dokončno utrdila canska zlata palma leta 1997 za film Okus češnje (Taste of Cherry), poetično meditativno študijo moškega, ki se vozi po deželi v iskanju nekoga, ki bi mu pomagal storiti samomor. Med znamenitimi poznejšimi ustvarjalčevimi filmi so še Veter nas bo odnesel s seboj (The Wind Will Carry Us), Deset (Ten), Overjena kopija (Certified Copy), v ABC Africa je posnel osirotele otroke z aidsom v Ugandi, s Kenom Loachom in Ermannom Olmijem je ustvaril tridelen film Tickets z zgodbami, ki se odvijejo na potovanju z vlakom po Italiji.
Overjeno kopijo, zgodbo o naključnem srečanju moškega in ženske v majhni vasici na jugu Toskane, za katero je Juliette Binoche prejela nagrado za najboljšo igralko v Cannesu leta 2010, je Kiarostami že posnel v Evropi, film Like Someone in Love, prav tako prikazan v Cannesu, pa na Japonskem, saj je bilo v Iranu vedno težje snemati.