Metod Pevec v svojem novem dokumentarcu njihovih zgodb ni samo zbiral, pač pa jih je živel. Da bi se sploh lahko na iskren način približal usodam za zidovi samskega doma na Ulici Vide Pregarčeve v Mostah, se je moral namreč vanj vseliti.

Med aprilom 2013 in letošnjim januarjem je tako na trak ujel izpovedi izžetih bosanskih delavcev, ki na svoj čas v Sloveniji gledajo kot na "zapor odprtega tipa"; ne uide jim opažanje, da ima Hilda Tovšak v zaporu boljše pogoje za bivanje kot oni v svojih skupnih prostorih. Bolj kot zloglasne tajkune sicer krivijo "državo, ki jim je pustila, da so se tako zadolžili", delavce pa potisnila v položaj nemoči, nekoristnosti in revščine, v kateri so večkrat lačni kot siti. Dom je intimen dialog s "prekletimi Bosanci", kot se vidijo skozi slovenske oči, ki brez patetike in senzacionalizma odpira zgodbo, s katero se slovenska družba še vedno težko spoprime. Dokumentarec je premiero doživel na letošnjem Festivalu slovenskega filma.

Naivno vkorakal skozi glavni vhod
"Če se ozrem dovolj nazaj, se zgodba verjetno začne s tem, da sem tudi sam proletarski otrok in da sem se vedno spraševal, kaj se z delavskim razredom dogaja: kako sta živela moja starša, moja družina in tako dalje. Tudi živim v tradicionalno delavskem predmestju Ljubljane, v Mostah, kjer so spremembe v družbi še bolj opazne kod drugod." Tako je hodil mimo samskega doma, ki ga vidimo v filmu, in slutil očitno siromašno življenje za njegovimi golimi okni. "Čeprav nisem natančno vedel, kdo v domu živi, in tam nikogar nisem poznal, sem nekega dne preprosto vstopil v zgradbo. Predstavljal sem si, da se bom predstavil in razložil, da bi rad posnel film. Najlažje se mi je zdelo poiskati hišnika - ki me je seveda takoj lastnoročno vrgel na cesto v imenu novodobne mantre - da nimam dovoljenja za snemanje."

A tako zlahka se vendarle ni pustil odgnati. Podjetje Vegrad, d. d., v stečaju je zaprosil za potrebno dovoljenje - "in seveda so takoj začeli komplicirati, češ da lahko namesto mene oni govorijo z delavci in vse uredijo. Govorili so tudi s hišnikom, ki je podal svoje mnenje, in na koncu dovoljenja seveda nisem dobil." Potreben je bil torej strateški pristop. "Spomnil sem se, da imajo seveda proste sobe in da mi stečajna upraviteljica, ki se mora vesti gospodarno, si verjetno ne bi upala odreči sobe, za katero bi bil pripravljen plačati, kajti to bi bila prav tako potencialna afera." In tako se je v domu resnično naselil, kar mu je seveda ponujalo veliko več priložnosti za snemanje, za katerega še vedno ni imel potrebnih papirjev.
Po producentski plati je bila geneza filma relativno preprosta, razloži producent Danijel Hočevar. "Metod je idejo s seboj nosil več let, vse skupaj pa se je intenzivneje začelo odvijati na začetku leta 2013. Po prvih mesecih snemanja smo sestavili nekakšen triminutni predstavitveni napovednik, ki se je vrtel predvsem okrog prizora kuhanja pasulja. Dokumentarni filmi praviloma nimajo scenarija, zato potrebuješ nekakšen predstavitveni pripomoček, ko se poteguješ za dodatna sredstva. Ker je bila ta tema takrat že zelo prisotna v vseh medijih, velikih težav s pridobivanjem sredstev nismo imeli. Je pa zanimivo, da smo se prijavili tudi na RTV-jev razpis za koprodukcije, predvsem zato, da bi dobili pravico do brezplačne uporabe insertov iz njihovih informativnih oddaj, ter še nekaj malega tehničnih sredstev. No, predlog jih ni zanimal, tako da smo na koncu uporabljene inserte morali lepo odkupiti po veljavnem ceniku."

(Upravičen) strah pred kamero
Drugih večjih zapletov pri realizaciji ni bilo, se spominja producent, čeprav je bila potrebna precejšnja mera iznajdljivosti pri prepričevanju raznih odločevalcev, da so dovolili snemanje na gradbenih lokacijah. "Na vsakem gradbišču, kjer smo se pojavili, so nam pri priči zagrozili s policijo," pove Pevec. "Vsi nekaj skrivajo - in kamera bi seveda lahko razkrila, da je bil določen delavec na določen dan na gradbišču, čeprav papirji za to seveda niso urejeni. V Avstriji sem denimo brez težave dobil dovoljenje lastnice hiše, ki se je gradila, delovodja pa nas je nemudoma nagnal. Zato so nekateri prizori posneti malo slabše - ker smo jih pač lovili "na črno"."

Honorar kot načelna odločitev
Je bil pa zato velik del filmskega proračuna porabljen drugače - za honorarje nastopajočim, ki so bili pripravljeni pred kamero pripovedovati svoje zgodbe. "Namenoma smo se odločili, da ne bomo vdrli v dom, ljudi oskubili za njihove zgodbe in se pobrali. Honorarji so bili takšni, kakršni pač v slovenskem filmu so, a pomembno se nam je zdelo, da jih izplačamo."

Le statisti v "zgodbi o Hildi"?
O tem, kako subtilen in nevsiljiv je v resnici Pevčev pristop do portretirancev in njihovih življenj, zgovorno priča odlomek, v katerem na prizorišče prihrumi ekipa oddaje Pogledi Slovenije; prostor se kar naenkrat napolni s slepečimi reflektorji in asistenti, ki dezorientirane delavce prestavljajo po prostoru in usmerjajo proti kameri. Implicitno kritiko medijskega pokrivanja celotnega položaja je težko spregledati. "Seveda me ni motilo, da so v nekem obdobju vsi mogoči mediji prihajali v samski dom - nasprotno," poudari režiser. "A ko sem jih opazoval pri delu, me je zmotilo, da so v dnevno-informacijskih oddajah "junaki" vedno znova ti sloviti negativci, ki jih ves čas spremljamo: Hilda Tovšak in ostali tajkuni. Pozicionirani so kot junaki, ki so se sicer - oprostite izrazu - za*ebali, medtem ko je edina vloga delavcev, da ta položaj ilustrirajo, mu dajejo kredibilnost. Približno tako je v filmu, kadar uporabiš statiste - potrebuješ množico, niso pa to dejanske osebe, ljudje, ki imajo družine, čustva, strahove in tako dalje. Pri delu me mediji torej niso motili, ker sem vedel, da mi ničesar ne bodo vzeli."

Na žalost nič manj aktualen kot pred leti
Skrbelo ga je edino to, se spominja danes, da bo v letu ali dveh, ko bo film nastajal, kriza minila, zaradi česar bi bil film veliko manj aktualen. No, ta "strah" se je očitno izkazal za neutemeljen. "Pokazalo se je, da je "kriza" v resnici samo populistično ime za temeljito družbeno spremembo, ki bo očitno trajna. Jasno mi je postalo, da trenutka sploh ne bi mogel zamuditi, kajti očitno bo položaj samo še slabši. V času, ko sem snemal, se ni položaj za delavce niti malo izboljšal."

Sirotišnica mesta
Razočarani Vegradovi delavci pa v resnici sploh niso edini prebivalci doma: v njem v okviru Mladinskega doma Jarše pod skrbstvom vzgojiteljev živijo tudi najstnice iz "problematičnih družin". Dekleta pred kamero odprto spregovorijo o svojih težavah s starši ali šolo, zaradi katerih so začasno nastanjene v domu. Z moškimi v srednjih letih jih na prvi pogled druži le hišna številka - kar je samo po sebi ravno tako zgovoren podatek. "Facti bruti so, da je v domu 19 stanovalcev, da ima tri vhode in da v resnici vlada silen kaos," razmišlja Pevec. "Hiša je postala nekakšna sirotišnica mesta, kamor se odlagajo vsi socialni problemi, s katerimi nočemo imeti opravka."

"Najprej med obema skupinama nisem videl stične točke, počasi pa sem ugotovil, da gre za podobno stvar kot pri Aleksandrinkah: na eni strani so očetje, ki so ločeni od svojih otrok, na drugi otroci, ki ne morejo živeti s svojimi starši. Na neki način so kompatibilni, čeprav imajo ločena življenja: vsak svoj vhod, svoje nadstropje - vsi se poznajo na videz, a so se morda šele tukaj na premieri prvič uradno spoznali."

Ljudje so pomembnejši od filma
Že pred premiero v Portorožu, ki je bila v sredo, na kateri je avditorij protagoniste pričakal z glasnimi ovacijami, so vsaj dekleta film že videla v "delovni obliki". "Z otroki smo imeli dogovor, ki smo se ga držali do konca. Prvi pogoj za sodelovanje je bil dovoljenje staršev, drugi, da se sodelovanje plača, in tretji, da imajo punce pravico do avtorizacije filma. Skupaj z vzgojitelji smo si ogledali prvo različico filma in tiste najbolj boleče, tvegane stvari iz njega izrezali. One se mi zdijo pomembnejše od filma in nikomur nisem hotel na kakšen način škoditi. Vzgojitelji so dovolj izkušeni, da vedo, katere izjave bi otrokom nekoč v prihodnosti lahko škodile."

Spremljajte kinosporede
Dom je ognjeni krst prestal na filmskem festivalu v Sarajevu, slovensko premiero ta teden v Portorožu, čaka pa ga tudi kinematografska distribucija. "Tako kot z vsemi filmi, ki sodijo v slovensko art kino mrežo, je tudi tukaj težava s koordinacijo," potoži Hočevar. "Filmov je veliko, kinodvoran pa premalo. Dogovarjamo se še za začetek predvajanja v Ljubljani, a datuma še nimamo. Vsekakor pa gre za film, za katerega bo potrebna "event distribucija", torej v spremstvu predstavitev in pogovorov, ki ga bodo približali gledalcem. Dom je film, ki je bil narejen predvsem za kinodvorane in ne za televizijo. Ko dobiš sredstva, se konec koncev zavežeš, da ga boš pokazal v kinih. Zavedamo pa se, da bo treba za tujino oz. prodajo zmontirati še krajšo različico - drugje so televizijski programi precej bolj strukturirani in v poštev pride film, dolg do 56 minut."

Utrinke s premiere sta v objektiv ujela Matjaž Rušt in Katja Goljat.