Ko je Almodóvar v osemdesetih izbruhnil na prizorišče, se je s svojo ludistično, itreverentno, kičasto estetiko v hipu usidral na prestolu t. i. movide madrileñe, neprekinjene, z mamili in s seksom prežete zabave, ki je v manj kot desetletju z ihto skušala nadomestiti leta in leta življenja v depresivnem Francovem režimu. Z očesom za iskanje nadrealističnega v vsakdanjem življenju, s posluhom za jezik z ulice in z občutkom za tragikomično mu je uspelo prepričati tako japije kot ljubitelje eksperimentalnega filma, tako kritiko in snobe kot široke množice. Seveda pa je Almodóvar, podobno kot nekoč njegov slavnejši rojak Salvador Dalí, razvil tudi izjemen čut za pomp in samopromocijo, kar se mu je (vsaj v domovini) deloma maščevalo: osrednji španski dnevnik je Zlomljene objeme označil za “mentalni onanizem” in režiserja za “prodajalca megle”, za to pristojna Akademija pa ga ni uvrstila niti v peterico, iz katere so nato izbrali španskega kandidata za tujejezičnega oskarja. In čeprav Zlomljeni objemi v zgodovino res morda ne bodo šli kot najboljše, kar je Španec kdaj posnel, je film preveč duhovit, gledljiv, seksi in preprosto dobro narejen, da bi ga kar tako odpisali.

Film v filmu
Zgodba preklaplja med letoma 1994 in 2008 in to, da gledalec nikoli ne izgubi rdeče niti dogajanja, pove veliko o režiserjevi (in montažerjevi) tehnični spretnosti. Osrednji lik je Mateo Blanco (Lluís Homar), slepi scenarist, ki je pred 14 leti vid izgubil v prometni nesreči (katere tragične razsežnosti se razkrijejo šele v zadnjem dejanju). Zdaj piše (in živi) pod psevdonimom Harry Caine – alter ego je za Matea nekakšen pobeg iz razvalin lastnega uničenega življenja, ki se ga spominja le še njegova sodelavka in prijateljica Judith (Blanca Portillo). Spomine na devetdeseta zopet na dan privleče osmrtnica Ernesta Martela (José Luis Gómez): bogati bančnik je nekoč finančno podprl snemanje Blancove komedije Dekleta in kovčki, v katerem je imela glavno vlogo starčeva ljubica Lena (Penélope Cruz). Seveda sta se režiser in igralka že na začetku snemanja zaljubila in od ljubosumja obsedeni Martel je zadolžil svojega sina, Ernesta mlajšega, naj ju (pod pretvezo snemanja dokumentarca o nastajanju filma) ves čas zasleduje s kamero. Stari rogonosec tako vsak večer v mukah pregleduje ure in ure posnetkov in prisluškuje šepetanjem zaljubljencev.

Film o filmih
Motiv filma v filmu (Chicas y maletas je, mimogrede, jasna referenca na Almodóvarjevo komedijo Ženske na robu živčnega zloma: to je očitno že iz tega, da tudi tu mešajo gazpacho, prepojen z uspavali) tukaj, čeprav že neštetokrat uporabljen, ne deluje izpeto. Pomežikov tujim (npr. Rossellinijev Viaggio in Italia) in lastnim filmom (navsezadnje se, pa čeprav v miniaturnih vlogah, pojavi tudi večina režiserjeve stalne garde - briljantne Chus Lampreave, Rosy de Palma in Kiti Manver) je toliko, da Zlomljeni objemi na trenutke niso “Almodóvarjevo ljubezensko pismo filmu”, ampak Almodóvarjevo ljubezensko pismo Almodóvarju.

Skoraj dih jemajoče dobra v svoji vlogi je Penélope Cruz, ki je še zmeraj najboljša v španskih filmih in ki tu morda blesti še bolj kot v lanski, z oskarjem nagrajeni vlogi v Vicky Cristina Barcelona; v njej za hip vidiš Marilyn Monroe, za hip Audrey Hepburn, večinoma pa čisto samosvojo zvezdo, ki še ni dosegla svojega zenita.

Prav tako izjemna, a na bolj tih, zadržan način, je v filmu Blanca Portillo, ki igra Harryjevo/Mateovo sodelavko in prijateljico, ki že dolgih štirinajst let živi s skrivnostmi in lastno slabo vestjo. Igralka, ki je Ljubljano tokrat obiskala že tretjič (nazadnje smo jo videli v predstavi Barroco Tomaža Pandurja), pravi, da se tukaj počuti neverjetno prijetno, sproščeno in …doma. Čas za pogovor si je vzela tik pred projekcijo.

Kakšen je vaš lik v Zlomljenih objemih? Je bilo težko igrati nekoga tako zadržanega, nekoga, ki ma očitno v življenju ogromno skrivnosti? Judith se zdi zelo nesrečna ženska.

To je ena najlepših vlog, kar so mi jih kdaj zaupali – in verjetno tudi ena najtežjih. Judith je navznoter zelo nežna ženska, polna ljubezni, pa tudi krivde in strahov, ki je znala okrog sebe vzdigniti obrambni zid. Navzven je močna ženska, a obenem navznoter tudi zelo krhka. Ko smo začeli priprave, sem ugotovila, da je največji “problem” tega lika, da skoraj ne govori. Vidi vse, kar se dogaja okrog nje, a vse obdrži zase; samo iz njenega pogleda mora gledalec razumeti, kaj se dogaja v njeni notranjosti. Mateo Blanco je slep in v Judithinem glasu ne more slišati niti sledu šibkosti – njen pogled pa je poln žalosti. Brez dvoma ni srečna ženska. Da bi bila srečna, bi morala dobiti moškega, ki ga ljubi, kar pa se ne bo nikoli zgodilo ... No, na nek način ga bo imela vedno ob sebi: blizu mu je ostala tako, da se je zanj naredila nepogrešljivo. In to je seveda oblika ljubezni, zelo iskrena oblika, kajti ničesar ne pričakuje v zameno. Judith “moški njenega življenja” sicer ne ljubi, jo pa zato ceni in potrebuje.

Pedro Almodovar slovi po bogatih, večplastnih vlogah, ki jih piše za ženske like. Kakšen občutek je, postati “Almodóvarjeva ženska”?

Počutim se privilegirano. Pedro ustvarja resnično vznemirljive ženske like. To je zato, ker ženske in njihovo kompleksnost ljubi. Vedno pravi, da je treba, kadar so na kupu tri ženske, pozorno poslušati, ker se gotovo dogaja kaj zanimivega. Vedno je živel obkrožen z ženskami in ve, da so one tiste, ki vrtijo svet. On kot moški to ve, priznava in sprejema in nas obenem zelo dobro pozna – tudi kot posameznice. To sem ugotovila tudi na lastni koži: pogleda te in popolnoma natančno ve, kdo si ti in kako bo iz tebe potegnil lik, ki ga potrebuje za svojo zgodbo. Neverjeten je – mislim, da ni režiserja, ki bi znal bolje izoblikovati ženski lik, vsaj v sodobnem filmu ne.

Zlomljeni objemi niso letošnji španski kandidat za tujejezičnega oskarja. V domovini ste pritegnili pozornost z izjavo, češ da je to deloma tudi krivda medijev, ki so film napak popredalčkali. Se vam zdi, da so domači kritiki do Almodóvarja strožji, odkar je postal mednarodna zvezda?

Ne vem, ali se to dogaja tudi v drugih državah – mislim, da se – ko nekdo postane zelo slaven, so v domovini do njega destruktivni, medtem ko ga v tujini cenijo. V Španiji se to včasih zgodi: bolj slaven in spoštovan je nekdo - po navadi iz umetniških krogov - bolj kritični smo do njega. Je pa seveda res, da smo bolj zahtevna publika, ker bolje poznamo stvari, o katerih govori, ker smo bili priča njegovim začetkom in spremljali njegov razvoj. Zato imamo pač občutek, da imamo večjo pravico, da sodimo.

Res je bil ta film v španskih medijih deležen zelo nenavadne obravnave. Ko sva z Lluísom Homarjem na festivalu v Los Angelesu spregovorila o tem, da ne razumeva odločitve španske Akademije in da se nama zdi, da bi film moral biti nominiran, so časopisi to spremenili v polemiko, češ da španski igralci "napadamo" Akademijo. Kakor koli že, Pedro je izjemno spoštovan in ljubljen režiser, in če se bo nekega dne odločil, da v domovini ne bo več snemal, bomo silno jokali – vsi, tudi njegovi največji kritiki.

V Sloveniji vas poznamo predvsem po vašem sodelovanju s Tomažem Pandurjem. Letos ste imeli naslovno vlogo njegovem Hamletu. Kako težko se je spopasti s tako kanonično, klasično vlogo in kako se ta spremeni, če jo igra ženska? Ali pa je Hamlet nad vprašanjem spola?

Hamlet je emblematičen lik v zgodovini gledališča, v zgodovini sveta – dokler bo obstajalo človeštvo, bomo imeli nove Hamlete. Mi smo poskušali najti svojega Hamleta, Hamleta za tretje tisočletje. Tomaž ni izhajal iz ideje, da bi igralko preoblekel v moškega, ampak si je zastavil vprašanje: Kaj bi se zgodilo, če bi bil Hamlet ženska? Tega ne ve nihče. Izhajali smo iz ideje, da se je kraljici rodila hči in da se je ta odločila to "sramoto" skriti ter otroka vzgajati kot sina, kot edinca. Predvsem smo skušali najti žensko plat Hamleta. Njegova občutljivost, način, kako gleda na svet, sposobnost analize, širok razpon čustev – vse to ima v sebi veliko ženskega, ne le moškega. Poskušali smo ustvariti zaokroženo človeško bitje, ne moškega ali žensko, ampak oboje hkrati.

Je v načrtu tudi gostovanje v Sloveniji?
V Španiji je bila predstava uspešnica; zapisala se je med ključne postavitve Hamleta. Meni bi bilo v neizmerno veselje, če bi jo odigrali tudi tukaj. Tomaž Pandur je ta hip eden najzanimivejših, najbolj inovativnih režiserjev na svetu in zame bi bil silen užitek, če bi predstavo lahko postavili tukaj, z njim in s španskimi igralci. Upajmo, da se bo to zgodilo!

Film se konča s pomensko zelo nabitim stavkom ("Filme je treba dokončati ... pa čeprav na slepo"). Kaj je za vas najpomembnejši vidik sodelovanja pri filmu: je v prvi vrsti samo ustvarjanje, vživljanje v vlogo ali pa je pomembna tudi recepcija, to, da ste s filmom nekoga nagovorili in da je kdo razumel?

Iskreno verjamem, da vse, kar igralci počnemo, nima nobenega smisla, če ni nikogar, ki bi to videl. Zame je ključno, da lahko spremenim življenje človeka, ki gleda predstavo, pa čeprav čisto malo. Iz dvorane, naj bo filmska ali gledališka, mora priti drugačen, kot je bil prej. Naslovnik je ključnega pomena. Seveda tudi sama uživam v tem, kar počnem, toda to počnem zate. Tebe mora ganiti, prisiliti k razmišljanju, zabavati, ti postavljati vprašanja, kar koli – toda če se ne zgodi nič, moje delo nima smisla. Če ne bi bilo občinstva, bi igralstvo obesila na klin.

In kateri filmi so najbolj vplivali na vaše življenje?
Almodóvarjevi filmi so zelo močno zaznamovali moj pogled na filmsko umetnost – vedno so me silili k razmisleku in v meni vzbujali zelo močna čustva. Emblematičen se mi zdi tudi film Opening Night (r.: John Cassavetes, 1977, op. n.), ki se dotika gledališča in ljudi, ki se mu posvečamo. Ta film si včasih zavrtim, da se česa naučim.

Zlomljene objeme si v okviru festivala Liffe lahko ogledate še v sredo ob 18.00 v Koloseju Maribor in v četrtek ob 19.00 v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma, zaradi velikega zanimanja za film pa bo dodatna projekcija še v nedeljo ob 15.00 v Kinoklubu Vič. V ponedeljek, 23. novembra, film prihaja na redni spored Kinokluba Vič.