V prvem planu predstave sta vsekakor Blanca Portillo, trenutno morda najbolj iskana španska igralka in Almodovarjeva muza, in njena igra, ki je dovršena v vseh pogledih. Foto: Aljoša Rebolj
V prvem planu predstave sta vsekakor Blanca Portillo, trenutno morda najbolj iskana španska igralka in Almodovarjeva muza, in njena igra, ki je dovršena v vseh pogledih. Foto: Aljoša Rebolj
Za pravo doživetje tragedije delno poskrbi že sam prostor v nekdanji klavnici. Foto: Kaja Cencelj
Mišnica poteka kar v kabaretu, ko Asier Etxeandía (na fotografiji) dramatično odpoje nekaj skladb slovenskega dua Silence, ki je tudi tokrat poskrbel za izvrstno zvočno kuliso predstave. Foto: Aljoša Rebolj


12. februarja je v madridskem Mataderu premiero doživela nova predstava slovenskega gledališkega režiserja Tomaža Pandurja. Tokrat se je Pandur lotil kultne Shakespearove tragedije in zahtevno vlogo Hamleta namenil Blanci Portillo. Tri ure in pol trajajočo predstavo v produkciji Teatra Español so na premieri pospremile stoječe ovacije, na sporedu pa bo naslednja dva meseca v unikatni nekdanji klavnici, danes ustvarjalnem domovanju španske sodobne umetnosti.
V prvem planu predstave sta vsekakor Blanca Portillo, trenutno morda najbolj iskana španska igralka in Almodovarjeva muza, in njena igra, ki je dovršena v vseh pogledih. Tu ne gre za igralko, ki bi igrala moškega Hamleta, temveč za žensko, za Blanco, ki je Hamlet. Podoba, ki združuje moškost in ženskost, ta združitev spolov pa je onkraj seksualnih teženj in prisotna v vsakem od nas. Hamlet ni zgolj figura in ne fatalist, temveč je lik, ki misli in reflektira, a tudi deluje. Vstopa v odnose z drugimi osebami v zgodbi, ki so jih požrtvovalno interpretirali domači igralci Hugo Silva (Klavdij), Susi Sanchez (Gertruda), Asier Etxeandía (duh Hamletovega očeta), Manuel Morón (Polonij), Felix Gómez (Horatio), Nur Al Levi (Ofelija) in Quim Gutiérrez (Laert).


Pandurjev Hamlet ostaja zvest izvirnemu zapisu Shakespearove drame, ki ga režiser pripoveduje s svojevrstnim, natančno izdelanim gledališkim jezikom ter s podobami, svetlobo, predmeti in zvoki ustvarja edinstveno vzdušje v dvorani. Gledalci skupaj z igralci plujejo skozi bolečino, ki jo zarisujejo teme, kot so družina, družba in ljubezen v vseh oblikah. Za pravo doživetje tragedije delno poskrbi že sam prostor v nekdanji klavnici, ki ga je oblikovala hrvaška skupina Numen, s katero je Pandur sodeloval že pri predstavah Barocco in Inferno. Voda kot ogledalo in tračnice, ki premikajo zavese po vsem prostoru, delijo svet živih od sveta mrtvih. Mišnica poteka kar v kabaretu, ko Asier Etxeandía dramatično odpoje nekaj skladb slovenskega dua Silence, ki je tudi tokrat poskrbel za izvrstno zvočno kuliso predstave. Da je skomponiral uro in pol dolgo avtorsko glasbo, je potreboval skoraj pet mesecev. Izvirna je tudi kostumografija, ki jo je Pandur zaupal modnemu oblikovalcu Davidu Delfinu, čigar provokativne kreacije nekateri že uvrščajo v konceptualno umetnost.


To je Hamlet tretjega tisočletja, meni Pandur. Njegova predstava Barocco je nominirana za letošnji max, špansko nagrado sodobne scenske umetnosti. Prav tako tudi glavna igralca predstave, Blanca Portillo in Asier Etxeandía, ki občudovanja vredno odigrata svoji vlogi, tako v Baroccu kot v Hamletu.


Kaja Cencelj