Spielbergov film je izjemna zgodovinska drama in slika Washingtona, ko še ni bil središče imperija, ampak blatna prestolnica države v največji krizi svoje zgodovine. To je bolj intimen Washington, v katerem so državljani lahko srečali predsednika in mu v obraz povedali svoje težave. Spopadi v kongresu so spominjali na boje gladiatorjev, v katerem namesto mečev in kopij borci uporabljajo sočne in domišljene žalitve.
Spielbergov film, posnet po scenariju dramatika Tonyja Kushnerja, se ukvarja z bojem zato, da je spodnji dom ameriškega kongresa sprejel trinajsti amandma k Ustavi Združenih držav in s tem za vedno odpravi suženjstvo v Ameriki. Lincoln (ki ga briljantno igra Daniel Day Lewis) je že objavil razglas o emancipaciji sužnjev, ampak ta je bila omejena in vojni ukrep, ki bi ga lahko sodišča po vojni razveljavila.
Film se dogaja v zadnjem letu vojne, ko je bilo za Lincolna nujno formalno osvoboditi sužnje, dokler je pri ljudstvu še obstajala volja za to. Razumel je rasizem (tudi severnih belcev do črncev) in to, da bi bilo belo ljudstvo verjetno proti emancipaciji, če ta ne bi pomenila konca vojne.
"Suženjstvo, gospod, tega je konec."
Film nam to prikaže v prizoru, v katerem gospod in gospa Jolli iz Jefferson Cityja v državi Misuri obiščeta predsednika v Beli hiši. Par je bil eden od stotine ljudi, ki so vsak dan čakali, da bi jih sprejel predsednik. Želela sta predstaviti svojo pritožbo o lastništvu edine cestninske postaje v mestu. William Seward (David Strathairn), Lincolnov svetovalec in minister za zunanje zadeve, ju vpraša , ali podpirata trinajsti amandma. Gospa Jolli odgovori, da ga podpirata, ker predsednik Lincoln trdi, da bo zaradi tega vojna krajša. Ko ju Seward vpraša, ali bi ga podpirala, tudi če bi se vojna lahko končala brez emancipacije sužnjev, gospa odgovori negativno. Ko ju vpraša, zakaj, gospod Jolli utemelji odgovor z besedo "črnuhi". Zdi se mu, da bi to moralo biti samoumevno. Gospa, ki govori v njegovem imenu, doda, da "če se lahko gospod Jolli izogne temu, da črnuhi pridejo iz Alabame v Misuri in mu ne kradejo kokoši in ne vzamejo službe, bi raje tako." Lincoln se ne odzove. Na njegovem obrazu je nevtralen izraz, ki ne izraža obsodbe in ne odobritve, le razumevanje stvarnosti.
Lincoln je v filmu prikazan kot mojstrski politik, ki je pripravljen narediti vse, tudi kupovati glasove, da bi spravil amandma skozi kongres. In tu se Lincoln pokaže kot prava politična osebnost, ki mora pridobiti glasove takrat reakcionarnih demokratov ("Nisem nič rekel o kakršnem koli nakupu,« pove Sewardu, ko ta reče, da je zadeva preveč pomembna, da bi se rešila s kupovanjem glasov. »Rekel sem le, da potrebujemo dvajset glasov. Začenjam svoj drugi mandat in imam veliko položajev, ki jih je treba napolniti.") in zadovoljiti tako konservativce kot tudi pripadnike radikalne smeri v lastni stranki.
Spielbergov film je ena najbolj verodostojnih poustvaritev nekega zgodovinskega obdobja, kar sem jih zadnje čase lahko videl. Lincoln je film statičnih kadrov in nevsiljivih gibov kamere. Direktor fotografije Janusz Kaminski snema tako, da ustvarja vtis, da vsa svetloba prihaja iz sveč in svetilk ali z žarki skozi okna ali mrzlega zimskega sonca, ko se prizori dogajajo v zunanjosti. Ničesar ni, kar bi nas opozorilo na filmsko tehniko in tako motilo vtis, da gledamo devetnajsto stoletje. In Lincoln, visok, s cilindrom na glavi, je popolnoma skladen s svojim zgodovinskim okoljem.
Tu je duhoviti Lincoln s svojimi anekdotami (od katerih nekateri člani njegovega kabineta dobesedno bežijo), z nežnostjo in zgovornostjo. Ko pove Alexandru Stephensu, podpredsedniku konfederacije, z mirno odločnim glasom: "Suženjstvo, gospod, tega je konec," je to čustveni vrhunec filma. V tem hipu postane jasno, kako veliko stvar je Lincoln dosegel, in zgodovinska verodostojnost scenografije, fotografije in igre ustvarijo občutek, vsaj zame, da smo priče zgodovine. Film predstavi Lincolna, ki je upodobitev besed Karla Marxa o njem: "Eden redkih ljudi, ki jim uspe postati veliki in ki hkrati ne nehajo biti dobri."
Lincolnova veličina
Film pa ne izkoristi možnosti, da bi nam pokazal polno veličino Abrahama Lincolna. Lincolna pokaže v pomembnem trenutku. To je Lincoln, ki je že odločen v svojem poslanstvu, da odpravi suženjstvo. Sam je že spoznal človečnost temnopoltih. V Spielbergovem filmu je Lincoln že oblikovana osebnost. Vidimo, kako umiri radikalce za splošno dobro stvari; ne vidimo pa, kako so radikalci vplivali na njegovo dozorevanje. Pomembnost Lincolna lahko opazujemo skozi njegovo življenjsko pot.
Lincoln je bil manj radikalen in bolj poln predsodkov do črncev, kot so bili severnjaški abolicionisti Frederick Douglass, Charles Sumner ali Thadeus Stevens (v filmu ga energično igra Tommy Lee Jones). Vedno je bil proti suženjstvu. "Če suženjstvo ni napačno, potem ni nič napačnega," je večkrat povedal. Ni pa mislil, da so črnci enaki belcem, ampak da morajo imeti pred zakonom vseeno enake pravice. Ob začetku vojne ni podpiral ne pravice glasu za osvobojene sužnje ne nabora črncev v vojsko. Douglassu, velikemu temnopoltemu borcu proti suženjstvu in nekdanjemu sužnju, je povedal, da meni, da za črnce ni mesta v Ameriki; da je edina rešitev za temnopolto raso kolonizacija v Afriki. "Prizadevanje človeka je, da bo enak drugemu, ampak na tej obsežni celini niti en človek vaše rase ni enak kateremu koli človeku naše. Pojdite tja, kjer z vami najbolje ravnajo," je dejal Douglassu, ki ni videl niti kančka iskrene človečnosti v predsednikovih besedah, le željo, da se osvobodi črncev. Tako Douglass ni bil nič manj osupel, ko je Lincoln osvobodil sužnje.
Veličina Lincolna je prav v tem, da je človek, ki je bil proti pravilu glasovanja za črnce na začetku vojne, postal v aprilu leta 1865 prvi ameriški predsednik v zgodovini, ki je javno govoril o potrebi prav tega za črnce, čeprav le za "inteligentne" in za veterane vojne, "tiste, ki so se borili za našo stvar". V času, ko imajo Združene države temnopoltega predsednika, to zveni omejeno in ponižujoče. Takrat je bilo to revolucionarno. Njegova veličina je v tem, da je bil proti naboru črncev v vojsko in da ni le spremenil mnenja (ko je takšen nabor postal nujen), ampak je po besedah njegovega biografa Davida Herberta Donalda razumel, da prihodnost štirih milijonov osvobojenih suženj leži v ponovno združeni Ameriki. Zgodba o Lincolnovi veličini je zgodba o tem, kako je predsednik, ki je bil pripravljen dovoliti suženjstvo na jugu, če bi se tako lahko izognil vojni, postal vodja, za katerega je emancipacija postala poslanstvo in ravno tako pomembna kot konec vojne. Njegova zgodba je zgodba o človeku, ki se je oblikoval, postajal vse bolj radikalen; ki je spremenil vojno za ohranitev Združenih držav v vojno za emancipacijo. To je zgodba o pravem ameriškem pragmatiku, ki je novembra leta 1863 na bojišču krvave gettysburške bitke obljubil "novo rojstvo svobode".
Lincolnova zgodba je zgodba o tem, kako so ljudje, kot so bili Douglass, Sumner in Stevens, pa tudi zgodovina sama, spreminjali njega. To je človek, ki ni bil radikalen, ki je imel sebe za pasivnega ("Moja politika je ne imeti politike"), ampak ki je vseeno ponovno združil Ameriko in odpravil suženjstvo. Lincolnovi obrekovalci verjamejo, da je bil šestnajsti predsednik "pahnjen v veličino" in da so ga vanjo pahnili ljudje, kot so Stevens, Douglass in drugi, ki so bili bolj progresivni od njega. To verjetno drži. Tudi v obdobju, ki ga pokriva film, je Lincoln imel trenutek negotovosti, in so ga nasveti Fredericka Douglassa vrnili na pravo pot. Tisti, ki takšne stvari zamerijo Lincolnu, si želijo junake, ki so čisti kot svetniki.
Lincoln, ki je porinil trinajsti amandma skozi spodnji dom ameriškega kongresa, ni bil več isti človek kot na začetku vojne. In samo človek, ki ima v sebi veličino, lahko prenese to, da je v veličino pahnjen. Drugi bi se sesul pod takšno težo.
Vsega tega v Spielbergovem sicer odličnem filmu ne vidimo. To je manj film o Lincolnu kot o boju za trinajsti amandma: o tem, kako so ga "porinili skozi spodnji dom", in o Lincolnovi vodilni vlogi v tem procesu in o drugih igralcih v tej drami. Je tudi film o nujnosti kompromisov med vodji tistega, čemur bi danes rekli levica. To je film o nujnosti skupnega boja za skupno stvar.
Film, ki bi pokazal dozorevanje Abrahama Lincolna v veliko zgodovinsko osebnost, ki je kos strašnemu izzivu svojega časa, pa še vedno čakamo.