Kolikokrat je to rad odrecitiral, ponavljal kot osebno mantro, si zapisoval v različne beležke, spominske zapise ...; v nekem osnutku za svoj scenarij je napisal skoraj samo to − tu je zajeto moje občutenje sveta, je pripisal, in to bi rad izrazil.

V teh Murnovih verzih je zajeta nit njegovega pritajenega življenja − hrepenenja, temne slutnje, odpovedi, neizpolnjenosti ...:

Jaz bojim se ga močnó,
črno vranje je oko,
črna slutnja gre z menó.

Danes mineva 15 let, odkar je slovenski film izgubil eno svojih osrednjih osebnosti, Silvana Furlana. Štel je 51 let.

Ne pred njim in še manj po njem ni bilo nikogar, ki bi v takšnem obsegu, s takšno intenzivnostjo, učinkovitostjo in povezovalno močjo gradil slovenski filmski prostor. Zasnoval in postavil je ali pomagal postaviti tako rekoč vso slovensko filmsko infrastrukturo, pa vendar to ni dovolj, da bi močneje živel spomin nanj in na njegovo delo.

V letošnjem aprilu je Slovenska kinoteka načrtovala niz dogodkov, ki naj bi to stanje malo popravili, končno naj bi izšla tudi knjiga, ki bo predstavila del njegovega delovanja, a zdaj se je tudi to odložilo, kot da mu res ne bi bilo usojeno zasesti mesta v slovenskem filmskem spominu, ki si ga je zaslužil.

*

Tako rekoč vse, kar danes sestavlja slovensko filmsko krajino, nosi Silvanov odtis, veliko tega tudi njegov podpis. Začel je že zelo zgodaj s filmskimi krožki za najmlajše v Solkanu in organizacijo filmskih dogodkov v Novi Gorici. Nekateri trajajo še danes. Med študijem v Ljubljani je začel svojo bogato publicistično pot s prvimi objavami za Radio Študent, v Tribuni in Mladini, s tovarišijo je ustanovil Center za študentski film, neodvisno okolje za proizvodnjo in promocijo ljubiteljskega in eksperimentalnega filma, kmalu se je pridružil reviji Ekran, ki je pod njegovim vodstvom dosegla zavidljivo mednarodno uveljavitev in postala vodilna filmska publikacija v jugoslovanskem prostoru, predvsem pa film iz obrobja postavi v središče slovenske kulture − pravzaprav neverjeten dosežek v kulturnem okolju, ki je film vselej odrivalo kakor nadležnega otročaja od mize. V Ljubljano so začela hoditi ugledna svetovna imena filmske misli in avtorskega filma, s filmom mu je uspelo okužiti domače filozofe, literate, likovnike, pravzaprav vsakega, ki mu je prišel na pot.

Sorodna novica "Film, tako kot Silvan, ne pozna meja"

V tedanjem Slovenskem gledališkem in filmskem muzeju, v katerem se je zaposlil, je zasnoval in urejal prvo knjižno filmsko zbirko Slovenski film in tako postavil temelje slovenskemu filmskemu založništvu, skupaj z Lilijano Nedič pa temelje muzealske zbirke; organiziral je prve samostojne avtorske retrospektive v dvorani Kinoteke, ustanovil mednarodni kolokvij filmske kritike in teorije, Jesensko filmsko šolo, bil med pobudniki in soustanovitelji Film Art Festa, današnjega LIFFa, ob tem pa pripravljal dokumente za reorganizacijo filmske proizvodnje v prihodnji novi državi, ki so postali podlaga za ustanovitev Slovenskega filmskega sklada in Vibe ter temelji za ustanovitev Slovenske kinoteke, ki se ji je pozneje v celoti predal.

Slovenska kinoteka je bila pod Silvanovim vodstvom več kot kinoteka. Postala je eno od središč slovenske kulture, prej razdrobljene dejavnosti so dobile skupno domovanje, ponudila je streho številnim neodvisnim filmskim pobudam, vanjo so se zatekali ustvarjalci z vseh vetrov. Ena dvorana je kmalu postala pretesna za vse zamisli, Silvanova kinoteka se je začela širiti; nastali so Kinodvor, Slovenska art kino mreža, Muzej slovenskih filmskih igralcev v Divači, Kino Otok v Izoli. Nenavadno hitro je rasel tudi njen mednarodni ugled, in še preden je dopolnila deset let, ji je bila zaupana organizacija svetovnega kongresa Mednarodnega združenja filmskih arhivov, ki pa ga Silvan ni več doživel.

*

Srečal sem po svetu velike ljubitelje filma, zanesenjake, navdušence, obsedence, poznavalce, nisem pa srečal nikogar tako prežetega z nujnostjo filmske kulture, če parafraziram Miklavža Komelja.

Pri delu z njim se je zdelo, da je vse mogoče, da se vsaka zamisel lahko že v naslednjem hipu uresniči; ker smo bili mladi, smo si zamišljali veliko stvari in vse se je čudežno uresničilo. Silvan je želel vsaki zamisli dati možnost, jo omogočiti, se angažirati, da se uresniči − vedno na račun časa za njegove stvari − in tudi za počitek.
Dali smo mu drugo mladost, izmenjali smo si nekaj dragocenega žarenja, a ga tudi precej izčrpali.

*

Počasi prihajam v leta, ki jih Silvan ni več doživel, pravzaprav sem vstopil v leto, ki je bilo zanj zadnje. To dejstvo, ki ga občutim bolj resnično kot njegovo biografijo, kajti čutim ga lahko v vsakem koraku, mi kaže njegova življenje in delo v novi luči. Ko je odšel, se mi ni zdelo, da je odšel mlad, veliko je bilo narejenega, dolga, gosto posejana pot je stala za njim. Zdaj, ko sam stojim na tem križišču, pa vidim, da se naprej odpirajo poti enako neskončno. In tudi če je postajal utrujen in so ga obhajale misli na umik v rodne Brje, ni bilo te prihodnosti nič manj.

Po dolgem času sem odprl škatlo iz njegove zapuščine, ki je v času nekako ostala pri meni. Na vrhu so bila besedila, ki sem jih izbral za takratno verzijo knjige o njem, potem množica drugih besedil, dokumentov, očrtov, spodaj so bili scenariji, pri katerih je sodeloval, Vincijeva Babica, Slakovo Rojstvo naroda, scenariji za narejene in nenarejene filme njegovih prijateljev, tovarišev, prek katerih mu je uspelo mimogrede izživeti kančke tistega, po čemer je ves čas, ob vsem graditeljskem delu, najbolj hrepenel, kajti na pot filma je stopil z jasno željo, da postane filmski režiser. Med njimi je tudi scenarij za edini film, ki ga je uspel ustvariti, Deklica s frnikulami, posvečen njegovi Iti Rini.

Čisto na dnu škatle pa so bile spravljene stvari, ki jih nisem poznal. Ko sem odpiral stare zavitke, so se začele razkrivati Silvanove skrite sanje, o katerih ni nikoli govoril in za katere si nikoli ni vzel časa − zamisli za filme, literarni utrinki, beležke za roman o njegovem otroštvu in odraščanju, načrti za režiserja in pisatelja, za katera je v njegovem življenju naposled zmanjkalo prostora.

Če bi pisal scenarij ali knjigo o Silvanu, bi bile rdeča nit prav te sanje, spravljene na dno škatle, naj bo zaradi predanosti drugim rečem in ljudem, ali pa tistega morda še bolj resničnega − strahu pred njihovo uresničitvijo.

Pa ne pojdem prek poljan ...

Poseben spominski zapis, ki ga je o tesnem sodelavcu Silvanu Furlanu zapisal režiser Vlado Škafar, so z glasbeno opremo Darje Hlavka Godina in v interpretaciji Igorja Velšeta na 3. programu Radia Slovenija - Ars objavili v Svetu kulture. Oddaji lahko prisluhnete spodaj.