Drevo je bil tisti "element presenečenja", ki je po svetovni premieri v Karlovih Varih septembra v Portorožu obveljal za zgodnjega favorita letošnjega Festivala slovenskega filma. Čeprav je bil na koncu nagrajen "samo" z vesnami za fotografijo, glavno moško vlogo in glasbo, ostaja eden najmarkantnejših, najbolj samosvojih prvencev, kar jih slovenski film pomni, in obenem "film, ki ostane s tabo še dolgo po ogledu" - leitmotiv, ki se pojavlja v večini recenzij, in obenem točno to, kar je avtorica z njim skušala doseči. Da je Prosenčeva ena od peščice režiserk, ki so v samostojni Sloveniji v kinematografih predstavile svoj celovečeren film, je prav tako podatek, ki ponuja precej iztočnic za razmislek.

"Družina se znajde v brezizhodni situaciji, ko je varna samo za zidovi lastne hiše in dvorišča." To je skop sinopsis Drevesa, ki je obenem tudi vse, kar se o vsebini spodobi povedati, če si filma še niste ogledali. Po kratkem filmu Jutro in dokumentarnem portretu slikarja Jožeta Tisnikarja Mož s krokarjem je to celovečerni prvenec režiserke, o kateri pa več v spodnjem pogovoru.

Ne moremo ravno reči, da je v Drevesu en sam ogromen preobrat, obstaja pa pomemben element zgodbe, ki ga gledalec dojame nekje po prvi tretjini filma, a se zdaj seveda že pojavlja v sinopsisih in recenzijah v medjih. Bi raje videli, da bi ljudje film prišli gledat kot tabula rasa, brez ogromne količine vnaprej znanih podatkov?

Glede na to, da ne gre za kriminalko ali žanrski film, me ne skrbi preveč, da ljudje približno poznajo vsebino. Se pa v recenzijah o vsebini piše manj kot pa pri kakem drugem filmu – najbrž zato, ker razumejo, da njegovo bistvo ni v podajanju zgodbe.

Pravkar ste se vrnili s festivala v Mumbaju, kjer ste, kot pravite, naleteli na izjemno topel sprejem. Omenili ste, da je to morda zato, ker film prikazuje "tako zelo drugačno kulturo, kot jo poznajo v Indiji". Ampak, roko na srce, Drevo je tudi zelo drugačno tudi od vsega, kar smo kdaj videli v slovenskem filmu. Je bila to morda tudi izhodiščna motivacija: povedati zgodbo, ki ne bo nujno ljubezenska drama ali pa "portret neke generacije"?

Morda ne gre toliko za samo razliko v tematiki, pač pa za to, kako film sploh pristopi k podajanju tematike, kakršna koli že je. Toliko se ukvarjamo s "slovenskim filmom", ampak - kaj to sploh je in kaj je zanj značilno? V resnici ne vem čisto natančno. Najbrž smo res bolj navajeni filma, v katerem se veliko govori in ki velik del zgodbe poda skozi dialoge. Moji senzibiliteti to ni preveč blizu. Nisem začela iz izhodišča, da bi rada ustvarila nekaj "drugačnega", pač pa iz občutka, kaj naš film potrebuje in kakšen pristop bi mu – in seveda meni sami – najbolj ustrezal.

Prebrala sem, da sta z Mitjo Ličnom še v predprodukcijski etapi projekt razvijala na mednarodni producentski akademiji ter da sta kmalu sklenila, da se vama scenarij zdi preveč "anglosaksonski", da se je spremenil v pripovedovanje zgodbe. Zanimivo se mi zdi, da ste izbrali film kot medij za podajanje slik in občutij. Tak pristop mora v človeku najbrž dozoreti.

Če samo pomislim na filmske klasike, se mi zdi, da je tak pristop veliko bolj tradicionalen. Je pa za gledalca najbrž res bolj dostopno, če se lahko oprime konkretne zgodbe, ki mu jo film podaja in če je bistvo filma v tem, da v času trajanja gledalce zabava s svojo zgodbo.

Vaša pot do filma ni bila čisto tradicionalna: najprej ste študirali kulturologijo in novinarstvo, potem vas je začelo privlačiti grafično oblikovanje, kar je utrlo pot k filmu. Verjetno ste imeli na začetku študija pred očmi drugačno pot. Kdaj se je to spremenilo?

O filmu sem razmišljala, še preden sem se vpisala na fakulteto. Glede na to, da me je bolj zanimal dokumentarni film, se mi je zdelo novinarstvo povsem sprejemljiva pot za dosego tega cilja. Je pa res, da me je nato med študijem začel vedno bolj zanimati igrani film, saj se mi je zdelo, da bom tako lahko lažje izrazila, kar me zanima.

Študij novinarstva je dejansko lahko pot do dokumentarnega filma. Poglejte samo Sinišo Gačića, letošnjega dobitnika vesne. Tudi on izhaja iz novinarskih vod.

S svojo diplomsko nalogo ste skušali ugotoviti, kako se presega distanca med tistim, ki umetnino dojema, in umetnino samo. Bi lahko to zdaj opisali kot svoj umetniški credo, to, k čemur stremite s filmskim ustvarjanjem?

Res je to tisto, kar me pri filmu zanima, in vidim tudi, da so mi najbližje filmi avtorjev, ki se nekako usedejo vame in postanejo del mene – se pravi, da ne gre samo za to, da gledam zgodbo na platnu, jo razumem in interpretiram ter se me morda celo emocionalno dotakne, ker sem se poistovetila s katerim od likov. Pomembneje je, da se - če uporabim malce agresivnejšo besedo - "zažrejo" v moj um, postanejo del mene, da jih tudi po tednu ali dveh ne pozabim.

Ste ena od maloštevilnih režiserk, ki so v Sloveniji svoj celovečerec predstavile v kinematografih. Spomnim se pogovora z grško režiserko Athino Rachel Tsangari, ki se je pritoževala nad tem, da je usoda ženskih avtoric, da se njihove filme interpretira v kontekstu ženskega pogleda, včasih kar feminističnega fokusa. Mislite, da vam to, da ste ženska, daje svojevrsten pristop, ki v tej tako zelo androcentrični panogi manjka? Ali pa umetnost nima spola?

Če razmišljamo o umetnosti, najbrž ni pomembno, katerega spola je njen avtor. Umetnost, tudi film, ki je entertainment – morda celo bolj kot film, ki je umetnost – ne le odseva našo realnost, pač pa tudi gradi naše videnje realnosti in posledično realnost samo. Če ženske v filmih nastopajo v zelo stereotipnih vlogah in odnosih, sem prepričana, da to ima vpliv na odnose v realnem svetu.

Sodeč po podatkih o financiranju, se več režiserk ukvarja s kratkimi in dokumentarnimi filmi, za katere so potrebna manjša sredstva. To ni naključje.

Čeprav pravite, da vam je všeč primerjava Drevesa z grško tragedijo, pa sama zgodba nima klasične strukture dramskega trikotnika: prvi in drugi segment sta zamenjana in dogajanje tako ni podano na linearen način. Je temu botrovala namera gledalcu na neki način "otežiti" vstop v zgodbo? Da gledalec, tako kot mali Veli v zgodbi, na začetku ne bi razumel prav veliko?

Vzporednice z antično tragedijo me v strukturi niti niso zanimale, saj antični identična struktura na sodobnega gledalca nima več enakega učinka. Kar me bolj zanima, je vzporednica v vplivu, ki ga ima film na gledalca. Kar zadeva strukturo, se zato nisem hotela pretirano omejevati: nelinearna je, ker sem v uvodnem delu hotela gledalca soočiti z ujetostjo, kot jo doživlja najmlajši lik; to je najpreprostejša oblika ujetosti, fizična ujetost. V drugem in tretjem delu je ujetost že bolj kompleksna; prav se mi je zdelo, da vstopimo skozi najbolj primarno obliko le-te.

Kliše je, da je pri filmu najtežje delati z otroki in živalmi. Vi ste imeli v filmu oboje. Če ste se s Katarino Stegnar najbrž lahko pogovarjali o tem, da mora biti igra minimalistična in da je treba ustvariti interno napetost, ki se manifestira navzven - kako pa je pa potekalo delo z Lukasom Matijo Rosas Uršičem? Ste mu razložili celotno vsebino zgodbe ali pa samo toliko, kolikor razume njegov lik? Je skrivnost v tem, da najdeš fanta, ki intuitivno razume, kaj vloga od njega zahteva?

Lukas je zelo nadarjen igralec, to je bilo jasno že na avdicijah. Na začetku sem vztrajala pri tem, naj scenarija ne prebere, ker nisem vedela, kakšen vpliv bi imel nanj – ne nazadnje je zgodba precej težka. Med snemanjem mi je povedal, da je scenarij vseeno prebral, kar se je izkazalo za odlično potezo. Res je v vsakem trenutku razumel svoj lik, njegove strahove, želje in pričakovanja. Delo z njim je bilo dosti manj zahtevno, kot bi si najbrž kdo delo z otrokom predstavljal.

Zanimivo se mi zdi, da je producentka Sandra Ržen Jerneja Kogovška opazila v Vojnovićevem filmu Čefurji raus! in ga nato povabila na avdicijo za Drevo. Na delu je morala biti precejšnja intuicija, saj je bila vloga v "Čefurjih" čisto nasprotje Aleka, za Jerneja pa do takrat tudi edina filmska izkušnja.

Za naturščike na splošno velja, da so boljši v vlogah, ki so jim bližje. V Jernejevem primeru pa so vsi že v "Čefurjih" zaznali njegovo karizmo in bojda je v kadrih, v katerih se pojavi, popolnoma dominiral. Zelo sem hvaležna Sandri, da ga je povabila, saj Jernej za avdicijo sploh ni vedel in se sam nanjo ne bi prijavil.

Pravite, da v glavnih vlogah niste hoteli igralcev, ki jih vidimo povsod. Zakaj? Ker bi iz gledališča znan obraz s seboj pripeljal tudi odmev vseh vlog, iz katerih se ga spominjamo?

V resnici je bil razlog veliko bolj preprost: seveda ti najprej padejo na pamet igralke, ki jih vedno vidiš v slovenskih filmih. Ampak v resnici se mi nobena ni zdela primerna za to vlogo, zato sem morala iskati naprej. Na srečo sem našla Katarino Stegnar, ki je iz svoje vloge resnično naredila tako močan lik, da se gledalcu v nobenem trenutku ne zasmili. Skoraj neverjetno se mi zdi, da je to raven uspela ohraniti kljub razmeram, v katerih smo snemali, in čeprav je delala z otrokom, kar je za igralca seveda težje.

Zelo premišljeno je v filmu uporabljen element barve. Še posebej z Velijem je v prvem delu izrazito povezana modra. Menda je bilo z iskanjem tistega čisto pravega odtenka modre v predprodukciji ogromno dela. Zakaj je bilo to tako pomembno?

Kostumografi in scenografi, ki jih poznam in ki delajo pri slovenskem filmu, niso navajeni tako tesnega sodelovanja med temi sektorji. Ampak glede na to, da vsi gradijo končno podobo filma, se mi zdi sodelovanje nujno, pa tudi to, da direktor fotografije bedi nad njimi. Če se odločiš, da bo bistvo filma slikanje določenega stanja in ne grajenje zgodbe skozi linearno naracijo, so vsi ti elementi zelo pomembni – celo zvoki, ki jih slišimo, majhni šumi, glasba. Nujno se je ukvarjati z vsemi koščki sestavljanke.

Vaše ustvarjanje je zelo tesno povezano z Mitjo Ličnom, direktorjem fotografije in v tem primeru tudi soscenaristom filma. Lahko sklepamo, da je vajino sodelovanje globlje od tega, da režiserji radi sodelujejo z vedno istimi direktorji fotografije? Da sta v bistvu nekakšen ustvarjalni tandem? Pri Drevesu ima fotografija pač večjo vlogo kot pri marsikaterem drugem filmu.

Drevo je nedvomno skupen projekt in tak bo verjetno tudi vsak film, ki se ga bova lotila v prihodnje. Čeprav na začetku ideja in zgodba mogoče zrasteta na mojem zelniku, Mitja zelo hitro postane del zgodbe, saj je prvi človek, s katerim se o teh stvareh pogovarjam.

Drevo je bilo za fotografijo, glasbo in glavno moško vlogo letos nagrajeno na FSF-ju, dobilo je tudi kritiško nagrado FIPRESCI, medtem ko sta, zanimivo, glavni nagradi - za režijo in najboljši film - odšli na naslov študentskega filma Prespana pomlad in dokumentarca Boj za. Ste to odločitev videli kot določeno sporočilo, komentar žirije na presečno kakovost trenutnega slovenskega igranega celovečernega filma?

Težko je primerjati jabolka in hruške, na primer igro v nekaj prizorih kratkega filma z nečim, kar mora narediti igralec celovečernega filma. Žirija se je zavestno odločila, da bo primerjala neprimerljivo, ker je bilo to očitno nujno, da je lahko naredila svojo gesto. Koliko je bila ta v korist slovenskega filma, je seveda drugo vprašanje. Takoj naslednje pa, komu je bila v korist. Ampak o teh stvareh ne bi rada špekulirala.

Precej pomembno vlogo v filmu ima tudi glasba. Zanimivo je, da niste igrali na karto etno elementa, ki bi lahko ilustriral drugo kulturo, pa tudi ne na pretirano komornost. Glasba Janeza Dovča je večino časa svetla, celo spevna. Kakšni so bili vaši napotki zanj?

Vsaj za uvodno glasbo sem imela že med pisanjem prizora v mislih čisto določeno skladbo, ki smo jo potem poslušali tudi med snemanjem. Tudi mesta, na katerih se bo glasba pojavila, so bila natančno določena. Morda bi, kot pravite, k določenim prizorom bolj spadala komorna glasba, ampak nisem hotela, da bi gledalcu že glasba nakazovala, kaj mora čutiti. To bi potem sicer razumeli, a bi se nas težje dotaknilo na globlji način, o katerem sem prej govorila. Tako kot za fotografijo, igro in vse druge elemente filma, tudi za glasbo nisem hotela, da bi govorila sama zase. Šele vsi koščki skupaj nosijo sporočilo oziroma dosežejo določen učinek. Najini napotki so bili zato zelo natančni in pomagali smo si tudi z referenčnimi komadi – a je Janez vse skupaj nadgradil v razsežnosti, ki jih sploh nisem pričakovala.

Odprti ste bili tudi glede tega, da je bilo samo snemanje filma tesno prepleteno z obiskovanjem sorodnice, ki je izgubljala boj z boleznijo. Je to dogajanje pustilo pečat usodnosti in neizbežnosti tudi na končni različici filma?

Vse, kar doživljaš, verjetno pusti pečat na tem, kar daš iz sebe, in gotovo je soočenje s smrtjo še potenciralo občutek ujetosti in pričakovanja neizbežnega, ki ju je film že tako ali tako gradil.

Omenili ste, da izredno cenite mnenje kolegov Jana Cvitkoviča, Vlada Škafarja in Karpa Godine, ki so se tudi udeležili premiere. Kaj je bil najboljši kompliment na račun filma, kar ste jih dobili od kolegov?

Odzivi ljudi, ki pridejo do mene, so zelo pozitivni. Verjetno se tisti, ki jim film ni všeč, niti ne spravijo k pogovoru z mano (Smeh.) Najlepši kompliment … (Razmišlja) Morda res to, kar sem si ves čas želela: da film postane del tebe, da – vsaj nekaj časa – ostane s tabo.

Drevo ima pred in za seboj precej živahno festivalsko pot. Kakšne koristi ima to za domačo distribucijsko usodo filma? Podatek, da bodo film v kratkem predvajali v Kairu, povprečnega slovenskega kinoobiskovalca najbrž nič prej ne spravi v kino.

Pri filmu je najpomembnejše to, da ga ljudje gledajo. Nagrada za ustvarjalca je, ko vidi, da film gledajo in ga za svojega vzamejo občinstva na različnih koncih sveta. Seveda pa si ne delam utvar, da bo šel v Sloveniji film nekdo gledat zato, ker je doživel premiero v Karlovih Varih. "Učinki" festivalske turneje so bolj produkcijski - v obliki potencialnih producentov za naslednji film. Seveda pa je treba zelo paziti, s kom se spustiš v koprodukcijo, ker je to veliko več kot samo posel; velik tuj producent ti absolutno lahko preveč narekuje samo ustvarjanje filma.

Menda razvijate že svoj naslednji celovečerni film. Lahko o njem kar koli poveste? Računate na lažje pridobivanje finančnih sredstev od Slovenskega filmskega centra?

Niti slučajno si ne bi upala računati s kakšnimi samoumevnimi sredstvi, je pa res, da so v Sloveniji za prvence odmerjena nižja sredstva kot za naslednje filme. Srečna bom, če sploh kar koli dobimo (Smeh.) Naslednji film se bo ukvarjal s problemi sodobne družbe, s poveličevanjem vsega površinskega in "dobrega počutja". Zaradi teh nenapisanih norm družbe so naša prava, intimna čustvena doživetja velikokrat postavljena na stranski tir - včasih tako zelo, da še sami ne moremo več do njih, dokler se ne zgodi nekaj res izrednega.

Ana Jurc