Film BlacKkKlansman po nekoliko manj komercialnem celovečercu Chi-Raq (2015) predstavlja pravo vrnitev v formo tega legendarnem režiserja. 61-letni Lee v njem prikaže resnično zgodbo policista Rona Stallwortha, ki se je v 70. letih prejšnjega stoletja infiltriral v lokalni oddelek kukluksklana, in to čeprav je bil temnopolt. V Stallworthovo kožo se je vživel nekdanji igralec ameriškega nogometa John David Washington, ki smo ga dolgo predtem že videli v enem izmed filmov Spika Leeja: kot 8-letni deček je nastopil v režiserjevi mojstrovini Malcolm X (1992). V vidnih vlogah filma igrajo še Adam Driver, Topher Grace in Laura Harrier.

BlacKkKlansman se poleg osrednje zgodbe policista Stallwortha odkrito navezuje tudi na lansko nasilje na protestih v Charlottesvillu, ki je doseglo vrhunec s smrtjo 32-letne Heather Heyer. Lee je v celovečerec umestil resnične posnetke napada, med katerim je avtomobil namerno zapeljal v množico protestnikov. Režiser se je za to odločil pozneje.

“Tragedija v Charlottesvillu se je zgodila šele po tem, ko smo končali snemanje. V času dogodkov sem bil v Massachusettsu in takoj ko sem videl, kaj se je zgodilo, sem vedel, da moram to umestiti v zaključek filma. Vseeno pa sem nekaj moral narediti še predtem. Dobil sem telefonsko številko Susan Bro, katere hčerko Heather Heyer so ubili v protestih. Tega prizora nisem želel dati v film brez njenega blagoslova. Ko sem dobil njeno odobritev, sem si rekel, ‘je*ite se vsi, ta k***ev prizor ostaja v filmu’. To je bil čisti umor.”

Rasno vprašanje ne zadeva samo ZDA
Lee največjega krivca za dogodke po tragediji vidi v ameriškem predsedniku Donaldu Trumpu. “V Beli hiši imamo tipa - in sploh ne bom izgovoril njegovega imena - ki je zaznamoval trenutke po tragediji. In to ne samo za ZDA, temveč za ves svet. Ta je*ač je imel priložnost, da bi takrat rekel, da se vsi zavzemamo za ljubezen, ne za sovraštvo. V tistem trenutku bi lahko rekel, da smo boljši od tega, kar se je zgodilo. Ampak namesto tega ni zanikal niti ku***vega klana, niti gibanja alt-right, niti teh nacističnih k***ev. In ta ista Bela hiša ima geslo za sprožitev jedrskega orožja. Vsak večer, ko grem spat, razmišljam o tem. Ta kovček res obstaja, osebno sem ga videl, to ni nikakršna znanstvena fantastika. Le da poleg tega obstaja še en tip v Severni Koreji, ki ima podoben kovček, pa še en takšen tip v Rusiji. Kaj za vraga se dogaja?”

Režiser je nato svoj monolog nadaljeval v značilnem slogu, v katerem je rasno vprašanje kontekstualiziral v okviru širših zgodovinskih dogodkov. “ZDA so bile zgrajene na hrbtih domorodcev in suženjstva. To je osnovno tkivo ZDA. Ali, kot bi rekel Jay-Z, to so dejstva. K našim voditeljem pogledamo, da nas usmerjajo, da nam posredujejo pravilne moralne odločitve. Rad bi poudaril, da to ni nekaj, kar zadeva samo ZDA. To desničarsko sra*je zadeva ves svet. In moramo se zbuditi. Ne smemo biti tiho. To se ne tiče samo barve kože, to se tiče vseh nas. Vsi živimo na tem svetu.”

BlacKkKlansman je klic k prebujanju
Film BlacKkKlansman je Leeju ponudil izvrstno izhodišče, da še enkrat načne tematiko rasnih odnosov v ZDA, ki jo s svojimi filmi obravnava že več kot 30 let. “Ko me je poklical moj soscenarist Jordan Peele in mi je prvič povedal zgodbo o Ronu Stallworthu, sem si najprej rekel, da to zveni kot skeč Davida Chapella. Potrdil mi je, da se je vse to res zgodilo, in vedeli smo, da moramo to zgodovinsko epizodo povezati z današnjim časom. To, kar se dogaja danes, se ni pojavilo v enem trenutku. Dogajanje v filmu se je odvijalo v 70. letih, med vojno v Vietnamu, ki je bila velika napaka. Zadnja ‘dobra’ vojna za ZDA je bila II. svetovna vojna, vse poznejše so bile slabe odločitve.”

Lee ima s Cannesom dolgo zgodovino, saj je tukaj leta 1986 predstavil že svoj prvenec She’s Gotta Have It. Še toliko odmevnejši je bil na festivalu njegov prebojni film Naredi pravo stvar (Do the Right Thing), ki se ga je prav na festivalu ob Azurni obali leta 1989 prijela oznaka spornosti, ker naj po mnenju takratnih kritikov ne bi ponudil rešitve za rasno vprašanje. Lee je tokrat povedal, da sam v svojih filmih vidi veliko upanja, ker gledalce motivirajo za razmišljanje o teh vprašanjih. Tako je tudi s filmom BlacKkKlansman. “Film BlacKkKlansman mi pomeni klic k prebujanju. Živimo v dobi, v kateri so se laži začele razglašati za resnico. O tem govori ta film. To leži v mojem srcu in ne zanima me, kaj pravijo kritiki. To je prava plat resnice.”

Režiser je ob tem potrdil, da bo film tudi nadalje promoviral v povezavi z dogodki na omenjenih protestih. “Film bomo izdali na obletnico dogodkov v Charlottesvillu. To je bil zelo grd madež za ZDA.”

Na prizorišču snemanja vlada ozračje enakopravnosti
“Zdaj pa nobenih vprašanj zame več,” je moral kar dvakrat ponoviti Lee, ko je v dolgih nagovorih povedal vse, kar mu je ležalo na srcu. Ob koncu srečanja z novinarji so na kratko spregovorili še igralci. Adam Driver je povedal, da sam ne prevzema veliko zaslug za razvoj svojega lika, Stallworthovega policijskega partnerja Flipa Zimmermana.

“Vse je bilo že scenariju. Pred snemanjem smo imeli na voljo samo kakšen teden, da smo se pogovorili o svojih likih, da smo dali svoje ideje na mizo. Bistveno je, da lik ustvarjaš v trenutku snemanja, da slediš impulzom in da si pozoren na odzive soigralcev.” Driver je ob tem poudaril, da dobesedno uživa ob delu s slovitim režiserjem. “Spike na snemanju ustvarja zelo enakopravno ozračje. Najboljša ideja vedno zmaga. Poleg tega snemalni dan končamo zgodaj, da imamo tudi svoj prosti čas. V takšnem ozračju je vse lažje. Svoboden si, da ti spodleti.”

Še toliko opaznejšo stransko vlogo pa je naredil zvezdnik serije Oh, ta sedemdeseta, ki tokrat upodablja lik Davida Duka, nekdanjega resničnega vodje kukluksklana. “Ko me je moj agent poklical z novico, da me želi Spike Lee videti v vlogi Davida Duka, je bil to eden najsrečnejših trenutkov v mojem življenju, a so mu žal kmalu sledili tudi nekateri najtežji, ko smo poslušali o vsem, kar se je dogajalo v Charlottesvillu. Čutil sem odgovornost, da s svojim likom pokažem, kdo je bil David Duke. Nikakor pa nisem čutil te odgovornosti do Davida samega.”

Grace se je precej podrobno poglobil v svoj lik. “Prebral sem avtobiografijo Davida Duka, ki je nekakšna različica Hitlerjevega Mojega boja. Med pripravami sem gledal pogovorno oddajo Phila Donahueja, ki je bil neke vrste prednik Jerryja Springerja. Vedno je v goste vabil kontroverzne figure, in eden izmed njih je bil tudi Duke.”

“Oprostite za vse kletvice.”
Lee se je na koncu odzval še na nedavne sporne objave Kanyeja Westa na Twitterju, v katerem je presenetljivo izrazil naklonjenost Donaldu Trumpu. “Kdo hoče vedeti, kaj si mislim o tem, naj gre na moj Instagram in prebere, kar sem zapisal tam. Tukaj ne bomo govorili o gospodu Westu.” Ob tem se je režiser v enem trenutku novinarjem opravičil še za svoj odkriti govor. “Oprostite mi za vse kletvice, ampak vse stvari, ki se dogajajo dandanes, me prisilijo v njihovo uporabo.”

Iz Cannesa