Konkretno vrnitev k Dostojevskemu, ki v Besih popiše ruska revolucionarna gibanja šestdesetih let 19. stoletja, ki so nazadnje privedla do boljševistične revolucije.

Univerzalnost in večna aktualnost Besov, ki jih je mogoče povezati z večino političnih prevratov 20. stoletja (in onstran), je ravno v abstraktnosti "pamfleta" Dostojevskega oziroma, kot v spremni besedi poudari Urša Zabukovec, v dejstvu, da Dostojevski ni opisal in napovedal konkretnih dogodkov, temveč je upodobil vzorec vedenja (ruske in neruske) inteligence, mehanizma porajanja in delovanja skušnjave revolucionarnega preoblikovanja sveta, skušnjave, ki je duhovnega izvora. Dostojevski opiše delovanje propagande, laži, zavajanj, vlogo polznanosti in onemogočanja izobraževalnega sistema, birokratizacije, enoumja in ovaduštva, pa participacijo dobromislečih, a naivnih posameznikov. Skratka, za prevzem oblasti so dovoljena vsa sredstva.

Borut Kraševec je tretji prevajalec Besov v slovenščino (po Vladimirju Levstiku in Janku Modru), po več kot pol stoletja je prišel v pravem času, saj se svet upogiba pod populističnimi liderji ali ljudmi, ki na političnem prizorišču preprosto delajo kraval, in (anti)junaki Besov, na čelu s Stavroginom in učencem Pjotrom Verhovenskim, častihlepnežem, netilcem požarov in bleferjem, ki ruske anarhiste, nihiliste in revolucionarno misleče posameznike zbira v tajno organizacijo, s katero želi iz imaginarne gubernije blizu Peterburga razsuti družbo in prevzeti oblast, so lepa ilustracija oportunistične pete kolone, o kateri je Dostojevski navdih črpal iz resničnosti (Nečajevov umor študenta), čeprav jih bo za potrebe romana modificiral. Tudi sam je v štiridesetih letih 19. stoletja sodeloval v utopičnih anarhističnih krožkih, kar ga je skoraj stalo glave; zaradi udeležbe v revolucionarnem krožku Petraševskega so ga leta 1849 obsodili na smrt, čeprav so mu, ironično, očitali nazore, s katerimi niti ni bil solidaren. Stal je že pred strelskim vodom, ko je prišla pomilostitev in prekvalificiranje obsodbe na pet let katorge v Sibiriji.

Sibirija je Dostojevskega spreobrnila, če je bil pred obsodbo strasten socialist, ki je v nasprotju s petraševci, zagovorniki socialne mehanike, verjel v socialni duh, je bil po vrnitvi iz katorge opazen obrat v odnosu do carja in monarhizma; poraz Rusije v krimski vojni je spremenil njegov svetovni nazor, kritiki so ga razglasili za "cerkveno-monarhističnega imperialista". Po drugi strani so bili po mnenju Dostojevskega pripadniki mlade generacije sanjači, iztrgani iz realnosti, predvsem pa od ruskega naroda, vere, tradicije. In prav duhovna odtrganost je ena vodilnih tem Besov.

Šatov, eden Stavroginovih apostolov, ki je medtem spremenil svoja prepričanja, zavrgel socialistične ideje in postal promotor ruskega naroda kot "naroda bogonosca", skuša Stavroginu odčitati lekcijo, po kateri je jasno, da nihilistični uzurpator predstavlja hrbtno stran Dostojevskega po vrnitvi iz katorge: njegovo staro trditev, da "ateist ne more biti Rus, ateist takoj neha biti Rus", zabeli še z odstiranjem njegove nekdanje doktrine, da si "še noben narod ni uredil življenja po principih znanosti in razuma". V današnjem politično pregretem ozračju bi Dostojevski med liberalno mislečimi veljal za reakcionarja, ampak brezčasnost Besov, kot rečeno, izvira ravno iz univerzalnosti in abstraktnosti destruktivnih idej in mehanizmov, ki jih ne bi smeli tolerirati na nobenem političnem polu.