rlinski kulturno-umetniški center Martin-Gropius-Bau predstavlja največjo retrospektivno razstavo Fride Kahlo v Srednji Evropi.

Pravzaprav so hoteli v Berlinu pregled ustvarjalnosti te skrivnostne umetnice, ki je slogovno prešla od nove stvarnosti prek mehiškega avantgardnega gibanja Estridentismus do nadrealizma in do zelo samosvojega realizma, ki je bil še vedno zaznamovan z nekaj sanjskimi podobami, pripraviti že leta 2007 oziroma ob 100. obletnici rojstnega dne Fride Kahlo. Vendar pa so tedaj 'začasni izvoz' njenih del preprečili Mehičani, ki so seveda tudi sami želeli primerno zaznamovati ta za mehiško umetnost zelo svečani jubilej. A v resnici je termin berlinske razstave bolj posrečen. Treba je le upoštevati dejstvo, da je Frida Kahlo s svojim rojstnim datumom naredila manjšo mahinacijo in letnico rojstva z 1907 premaknila na 1910. Tako je namreč želela poudariti svojo predanost vrednotam mehiške revolucije, ki se je zgodila prav leta 1910. Poleg tega pa berlinska razstava sovpade tudi z 200-letnico mehiške samostojnosti, kar v kontekstu umetnosti Fride Kahlo prav tako ni nepomembno.
Več kot 150 slik na enem mestu
Razstava, ki bo na ogled od danes do 9. avgusta, predstavlja več kot 150 slik in risb Fride Kahlo, njihovo zgodbo pa dopolnjuje še mnogo fotografij, ki dokumentirajo umetničino življenje. Tako velika razstava se je lahko zgodila le z združitvijo dveh največjih zbirk umetnosti Fride Kahlo, in sicer zbirke muzeja Dolores Olmedo Patino in zbirke zakoncev Gelman. Do del Fride Kahlo se je sicer zelo težko prebiti. Večina jih je v zasebnih zbirkah in posamezniki po večini nimajo več kot enega kosa, zato bi morali organizatorji, če ne bi pridobili dveh velikih in ključnih zbirk, razstavo dobesedno 'napaberkovati' pri manjših kolekcionarjih.
Fridina umetnost v pomoč psihološki stroki
Posebnost razstave v kuratorski režiji Helge Prignitz-Poda so nekatera pozna dela Fride Kahlo, ki še nikoli ali pa vsaj že zelo dolgo niso bila razstavljena v javnosti in ki so celo veljala za izgubljena. Tak je na primer umetničin avtoportret iz leta 1954, v katerem se je Kahlova upodobila kot sončnica. Še posebej zanimiva pa je serija docela abstraktnih slik z naslovom 13 občutkov iz leta 1949. Frida Kahlo jih je naslikala na željo psihologinje Olge Costa, ki je te slike uporabljala pri pogovorih s svojimi pacienti. Zanimivi pa so tudi nekateri fragmenti, drobne skice in študije, ki ponujajo vpogled v nastajanje nekaterih del Fride Kahlo. V tem oziru velja omeniti študijo za sliko Polomljeni steber.
Kot avtorji se ne razstavi predstavljajo tudi fotografi Manuel Alvarez Bravo, Nickolas Muray, Guillermo Kahlo in Leo Matiz, ki so avtorji fotografij Fride kot male deklice, Fride z možem Diegom Rivero, Fride v postelji ... Te fotografije podajo kontekst in nekako 'stabilizirajo' celotno pripoved o razvoju umetnosti Fride Kahlo.