Gustav Gnamuš se je v tej galeriji prvič samostojno predstavil leta 2009, tokratna razstava pa je uresničitev njegove želje, da se s svojimi zadnjimi deli v njej predstavi ponovno.

Direktor galerije Robert Inhof je ob predstavitvi razstave dejal, da so si tudi sami želeli še enkrat predstaviti dela tega pomembnega predstavnika slovenskega visokega modernizma, Prešernovega nagrajenca in dolgoletnega predavatelja na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani.

Po Inhofovih besedah Gnamuš svojih slik na samostojnih razstavah ne postavlja po načelu kontrastov. Namesto tega postavlja skupaj slike, med katerimi ni velikih kontrastov, saj tako prehajanje pogleda s slike na sliko ni blokirano, ampak pripravi oko na zaznavanje tistih minimalnih razlik v stopnjevanih barvnih odtenkih, ki so za Gnamuševo slikarstvo bistvenega, usodnega pomena.

Stanje, v katero se pred njegovimi slikami lahko zamakne tudi likovno neizšolan, a senzibilen gledalec, je stanje meditacije, poudarja Inhof. Dodaja, da se "v sodobni hiperprodukciji vizualnega, ob kateri se človeku zdi, da je podoba živa edinole takrat, ko je narejena na elektronskih zaslonih, če se venomer premika, blešči, utripa in na vse možne načine, tudi s pomočjo ravno tako kričavih zvokov in bolj ali manj nesmiselnih sloganov, agresivno opozarja nase, Gnamuševe slike zdijo kot samotarski relikti preteklosti".

V mali galeriji Gnamuš razstavlja štiri diptihe, ki jih je ustvaril prav za to razstavo, pri čemer v galeriji niso vedeli, kaj lahko pričakujejo. Leva stran diptiha je original, je slika na platnu, desno je reprodukcija na kovini, identična slika. Če se leva stran obrne za 180 stopinj, kot je obrnjena na reprodukciji, se na primer na diptihu Dvojina na levi strani pokaže krokijska skica portreta mladeniča. Ko se na reprodukciji obrne, pa se pokaže podoba antičnega kipa.

In tu se po Inhofovih besedah vidi drugačno mojstrstvo Gnamuša. "Biti moraš izjemno izučen slikar, da lahko dosežeš tak učinek. To niso prezrcaljene slike, to so obrnjene slike, kot igralne karte, temu se je reklo slike skrivalnice," je dejal Inhof in dodal, da Gnamuševo delo kot tako ne sodi niti v preteklost niti v prihodnost, temveč sodi in bo sodilo tja, kamor sodijo vsa pomembna umetniška dela – vedno znova v tisti krhki in izmuzljivi zdajšnji trenutek, ki ga obremenjeni s svojimi vnaprejšnjimi pričakovanji, željami in strahovi vedno znova prezremo.