Svojo bogato glasbeno kariero je Edith Giovanna Gassion, kot je bilo njeno pravo ime, začela kot ulična pevka. Rodila se je Francozu Louisu Alphonsu in Italijanki Annetti Giovanni Maillard, ki pa jo je zapustila, tako da jo je vzgajala očetova mama.

Prve resnejše korake v svet glasbe je naredila z očetom, ki je sprva deloval v cirkuški skupini, pozneje pa kot ulični umetnik. Leta 1930, stara komaj 15 let, je zapustila očeta in pela po pariških ulicah v duetu s Simone Berteaut.

Leta 1935 je njen glasbeni talent prepoznal lastnik nočnega lokala Louis Leplée, ki ji je tudi nadel slavni vzdevek La Môme Piaf – mali vrabček. Leta 1936 je izdala prvo ploščo Les Mômes de la cloche, ki je takoj naletela na izvrsten odziv tako kritikov kot poslušalcev in ji utrla pot proti slavi. Pesem La vie en rose je nastala med nemško okupacijo Pariza med drugo svetovno vojno, v času katere je Piafova veliko nastopala, zelo dejavna pa je bila tudi v podpori francoskim odpornikom.

V njeni glasbeni karieri je pomembno vlogo odigrala njena tesna prijateljica, skladateljica Marguerite Monnot, ki je napisala glasbo tudi za pesmi Mon légionnaire, Hymne à l'amour, Milord in Les Amants d'un jour. Sodelovala je s številnimi glasbeniki, od Yvesa Montanda (par sta bila tudi zasebno), Charlesa Aznavourja do Georgesa Moustakija in številnih drugih.

Življenje, prepleteno z izgubami in žalostjo
Če je bila njena glasbena kariera na eni strani polna uspehov, pa je bilo na drugi strani njeno zasebno življenje zaznamovano z bolečino in trpljenjem. Leta 1933 je rodila hčerko Marcelle, ki je bila plod njene zveze z njeno prvo veliko ljubeznijo, Louisom Dupontom, ki ga je spoznala pri 17 letih. V tistem času je Piafova opravljala druga dela, vendar se je kmalu vrnila pred mikrofon, tako v barih kot ulicah. Marcelle je umrla pri komaj dveh letih in pol, Edith pa naj bi se, zato da je lahko plačala njen pogreb, vdala prostituciji.

Njena velika ljubezen je bil boksar Marcel Cerdan, ki je tragično umrl v letalski nesreči leta 1949, ko je bil na poti k Edith, ki ga je na letalo poslala zaradi velike želje po čimprejšnjem snidenju. Pozneje se je dvakrat poročila: prvič z Jacquesom Pillsom, njun zakon je trajal štiri leta, drugič pa se je leta 1962 poročila z 20 let mlajšim Theom Sarapom. Z nobenim izmed njiju ni imela otrok.

Osvajala je odre po vsem svetu
Po prometni nesreči leta 1953 je padla v odvisnost od morfija, ki se je kljub izjemnemu uspehu na odrih - v tem času je osvajala evropske in tudi ameriške odre, med drugim je leta 1956 nastopila v slovitem Carnegie Hallu v New Yorku - ni otresla vse do prezgodnje smrti. Leta 1961 je, tudi zaradi finančnih težav, v katerih se je znašla, odpela niz čustvenih koncertov v prestižni pariški dvorani Olympia, med njimi tudi izjemno Non, je ne regrette rien. Takrat naj bi Piafova komaj stala pokonci zaradi napredujočega poliartritisa, presunljivo izvedbo pesmi pa je odpela ob pomoči velikega odmerka morfija.

Skupno je napisala 87 pesmi, prvo Y en a un de trop leta 1940, zadnjo z naslovom Le chant d'amour pa leta 1963.

Umrla je 10. oktobra leta 1963, stara 47 let. Pokopali so jo na pariškem pokopališču Pere Lachaise, kjer je pokopanih veliko slavnih osebnosti. Vsak dan se njenemu grobu poklonijo njeni oboževalci z vsega sveta.

Življenje, ki kar kliče po filmski upodobitvi
O Piafovi sicer obstaja več biografij, posneli pa so tudi kar nekaj filmov o njenem življenju. Avstralka Carolyn Burke je na primer v svoji knjigi No Regrets - The Life of Edith Piaf (Brez obžalovanja - Življenje Edith Piaf) iz leta 2011 osvetlila predvsem pevkino težavno otroštvo in njen boj, da bi se izobrazila in nekaj naredila iz sebe.

Leta 2007 je nastal tudi biografski film o pevki La Vie En Rose (Življenje v rožnatem) v režiji Olivierja Dahana, v katerem je v glavni vlogi blestela Marion Cotillard, ki je bila za izvrstno upodobitev nagrajena tudi z oskarjem za glavno žensko vlogo.

Pred dvema letoma je izšla nova biografija o njej z naslovom Piaf, un mythe francais (Piafova, francoski mit) avtorja Roberta Bellereta, ki je pod vprašaj postavila številna prepričanja o pevki, kot so, da je bila otrok ulice in da je imela težave z vidom. V biografiji je Belleret med drugim razkril, da se Piafova ni rodila na ulici, kot je bilo znano do zdaj, temveč v bolnišnici, ki je v 20. pariškem okrožju, 15. decembra 1915. Pevka naj bi imela v otroštvu resne težave z vidom, ki so po romanju čudežno izginile. Belleret pa pravi, da Piafova med tretjim in sedmim letom ni trpela za keratitisom, vnetjem roženice, ki lahko poslabša vid.

Spodaj lahko prisluhnete nekaterim njenim največjim uspešnicam.

Je ne regrette rien

La vie en rose

Milord L'Hymne à l'amour

Mon Dieu