Simfonija št. 9 Ludwiga van Beethovna (1770–1827), znana tudi kot Oda radosti, je prvo izvedbo doživela 7. maja 1824 na Dunaju. Gre za njegovo zadnjo simfonijo, ki je po mnenju glasbenih strokovnjakov in kritikov mojstrovina, v kateri je združil vsa svoja življenjska in glasbena spoznanja. Skladatelj si je v njej prizadeval izraziti vzvišene humanistične ideale, v katere je tudi sam verjel – bratstvo med ljudmi in prihodnost svobodnega človeka. Od tod tudi odločitev, da v zadnji stavek vključi besedilo pesmi An die Freude (slov. Oda radosti) pesnika Friedricha Schillerja iz leta 1786.

Svet Evrope je leta 1972 Deveto simfonijo razglasil za svojo himno, leta 1985 pa so jo predsedniki držav in vlad razglasili za uradno himno Evropske unije. A ne gre le za himno EU-ja, temveč za himno Evrope v najširšem pomenu. Prav tako pa ta ne nadomešča državnih himn članic EU-ja, temveč poudarja skupne vrednote.

Ob predstavitvi Devete simfonije, ene največjih mojstrovin Ludwiga van Beethovna, v Cankarjevem domu leta 1996 se je urednica Bača Šramel Justin pogovarjala z dirigentom Antonom Nanutom (1932–2017). Prejemnik številnih nagrad tako doma kot v tujini velja za enega najprepoznavnejših in mednarodno najuspešnejših slovenskih dirigentov z izrazitim in specifičnim muzikalnim nabojem. V pogovoru z glasbeno urednico je razkril zgodovinsko ozadje nastanka in glasbeno vsebino edinstvene kompozicije, ki s svojo sporočilnostjo nagovarja ljudi po vsem svetu tudi danes, piše v napovedi.

S Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija in gostujočimi zbori so na koncertu kot pevski solisti sodelovali sopranistka Ana Pusar Jerič, altistka Dragica Kovačič, tenorist Branko Robinšak in basbaritonist Marko Fink.

Leta 2020 se je TV SLO poklonila 250. obletnici Beethovnovega rojstva z dokumentarno-igranim filmom Skrivnosti z Beethovnove ulice v režiji Aljaža Bastiča. Film v sproščenem, vizualno razgibanem slogu raziskuje povezave med Beethovnom in Slovenijo.

Znano je namreč, da je bil častni član ljubljanske Filharmonične družbe in tudi, da je tej družbi v zahvalo poslal prepis svoje Pastoralne simfonije z lastnoročnimi popravki. Manj znano pa je, da je bil domnevno povezan z več umetniki slovenskega rodu. Med njimi so bili pianistka Maria Leopoldina Pachler Košak, violinist Ignaz Zupančič (Ignaz Schuppanzigh), skladatelj Jurij Mihevc in drugi.

V dokumentarcu vsa ta glasbenoforenzična odkritja v zgodbo povezuje igralec in pianist Jure Ivanušič, tudi skozi pogovore z Igorjem Grdino, Gregorjem Pompetom, Alenko Bagarič, Ingeborg Harer in Laro Oprešnik. Ivanušič je scenarij napisal v sodelovanju z Markom Vezoviškom, direktor fotografije je Uroš Hočevar, scenografka Urška Dolinar, urednik oddaje pa je Daniel Celarec.