Eno od nekonvencionalnih metod, ki jo uporabljajo Borbetomagus, imenujejo 'odmevnike skupaj', kar pomeni, da Sauter in Dietrich med igranjem stakneta odmevnike svojih saksofonov. Foto: Kino Šiška
Eno od nekonvencionalnih metod, ki jo uporabljajo Borbetomagus, imenujejo 'odmevnike skupaj', kar pomeni, da Sauter in Dietrich med igranjem stakneta odmevnike svojih saksofonov. Foto: Kino Šiška
Thomas Ankersmit
Thomas Ankersmit sodeluje tudi z newyorškim minimalistom Phillom Niblockom in sicilijanskim elektro-akustičnim umetnikom Valeriom Tricolijem, pa tudi s Tonyjem Conradom, Maryanne Amacher, Jimom O'Rourkeom, Kevinom Drummom in zasedbo, s katero prihaja v Ljubljano, Borbetomagus. Foto: Kino Šiška

Newyorška zasedba Borbetomagus od leta 1979 igra to, kar kritiki opisujejo kot 'gromozanska, neznosna, brezkompromisna gmota zvoka'. Za večino glasbe zasedbe so zaslužni Jim Sauter, Don Dietrich in Donald Miller, vendar so sodelovali tudi s švicarskim duetom Voice Crack, ki se posveča predelavi vezij, z nizozemskim čelistom Tristanom Honsingerhem, nemškim kontrabasistom Petrom Kowaldom in drugimi. Štiri leta nazaj so na festivalu sodobne glasbe v Victoriavillu v kanadi v živo posneli album v sodelovanju z zasedbo Hijokaidan, leta 2007 pa je njihova davno razprodana kaseta Live In Allentown izšla na CD-ju s skoraj podvojeno količino materiala glede na original. Sauter in Dietrich sta tudi kot duo posnela album, enega še v sodelovanju s kitaristom zasedbe Sonic Youth Thurstonom Moorom.
Nizozemski saksofonist, elektronski glasbenik in instalacijski umetnik Thomas Ankersmit v svoji glasbi prepleta abstraktno, intenzivno usmerjeno igranje saksofona s hiperkinetičnim analognim sintetizatorjem in računalniško improvizacijo. V instalacijah ustvarja zvok, infrazvok in 'modifikacije akustičnih značilnosti prostorov', ki prekinjajo gledalčevo oziroma poslušalčevo zaznavo razstavnega prostora in njegove prisotnosti v njem. "Ankersmit ustvarja glasbeni svet, ki daje vtis, da je živ in lahko napreduje v katero koli smer, hkrati pa uspe glasbo navdati z močnim občutkom strukturiranega namena, z odmerkom nadzora nad kompozicijo, ki je nenavadna za to vrsto nastopa v živo. To prefinjeno ravnotežje med občutkom kaosa, ki grozi, da bo vse razpadlo, in nadzorovano zasnovo glasbe, ki vodi v jasno oblikovane sekcije različnih intenzitet, Ankersmitovo delo povzdiguje nad vrsto njegovih sodobnikov in poskrbi za posnetek, ki resnično prevzame poslušalca,” je v reviji The Wire letos zapisal Richard Pinnell.