Na koncertu, ki se bo začel danes ob 19.30 in nato še v petek ob isti uri, bo orkester izvedel še dela Gabriela Faureja, Clauda Debussyja, Tadeje Vulc in Georgea Bizeta. Koncertu bo v Gallusovi dvorani dirigiral Emmanuel Villaume, solist bo pianist Adam Neiman.
V Cankarjeve domu so zatrdili, da škoda, ki jo je v dopoldanskih urah povzročil močan veter na strehi stavbe, na večer ne bi smela vplivati, saj bodo streho dimne lopute – brez katere oder dvorane ni zaščiten pred morebitnim deževjem - še pravočasno popravili.
Iz opusa impresionista Clauda Debusyja bodo izvedli Pomlad – simfonično suito, ki jo je skladatelj opisal kot "počasno, težavno rojevanje bitij in stvari v naravi, njihov postopni razcvet, na koncu pa tudi veselje ob ponovnem rojstvu v nekem novem življenju".

Prva različica je bila napisana kot simfonična skladba z zborom brez besedila. Skladatelj je komisijo obvestil, da je partitura dela v knjigoveznici zgorela in je lahko predložil le različico za dva klavirja. Prav impresionizem je bila, če sodimo po zapisih tajnika Akademije Henrija Delaborda, ena od slabih lastnosti skladbe. Ker Debussy zatem ni imel volje dela instrumentirati, ga je leta 1912 dokončal njegov prijatelj Henri Busser, krstno pa so ga izvedli leto pozneje.
Skladba kot uprizoritev narave
Naslednjo skladbo programa je Debussy prezirljivo označil za "preveč očarljivo in pomehkuženo", a z njo je Gabriel Fauré naznanil razvoj glasbe dvajsetega stoletja. Balado v Fis-duru, op. 19 je skladateljza klavir napisal leta 1877. Kot "uprizoritev narave, podobno tisti, ki je rodila Wagnerjevo Gozdno šepetanje," jo je nekoč avtor opisal pianistu Alfredu Cortotu. Skladba je svobodne oblike - nekoliko zunaj ustaljenih okvirjev, jo je opisal avtor -, trem uvodnim delom sledi četrti, ki združuje material druge in tretje teme.
Prisluhniti bo mogoče tudi novemu delu Tadeje Vulc - Lux aeterna. Kot pravi leta 1978 rojena glasbenica, skladatelja večkrat navduši kakšno drugo umetniško delo, na podlagi katerega potem ustvari svoje. " … Tudi mene je že večkrat navdihnila kakšna druga umetnost, vendar me navadno in največkrat prevzame in ujame vase določen zvok ali občutek. Lahko sta kakršna koli in kolikor intenzivnejša sta, toliko več inspiracije lahko dajeta novemu delu. Žal pa so v življenju tudi občutki, ki dajejo človeku vedeti, kako majhen je v nasprotju z naravo in njenimi zakoni. Ti občutki so zelo močni, zato lahko dajejo zelo močno inspiracijo, vendar so hkrati boleči in delo močno zavirajo ... Ti so ujeti v glasbo LUX AETERNA – večna luč."
Program koncerta obsega še Simfonijo v C Georga Bizeta. Študentu pariškega Konservatorija je bilo komaj sedemnajst let, ko je napisal Simfonijo v C, ki kaže izpopolnjenost obravnave tematskega materiala in instrumentacije. Mladi skladatelj je na Simfonijo sicer gledal prej kot na vajo, a številni so mnenja, da je v njej prekosil učitelja Charlesa Gounoda, zlasti v naprednem in prefinjenem harmonskem jeziku, pa tudi v izvirnosti materiala.