Kljub mladosti je Franc Kosem uveljavljen glasbenik, pedagog in od leta 2004 trobentač solist Orkestra Slovenske filharmonije, ki je s svojim umetniškim delovanjem že pustil močno sled. "V Sloveniji je veliko odličnih instrumentalistov, ki sodijo v sam vrh evropske glasbene poustvarjalnosti. Mednje sodi tudi virtuoz na trobenti Franc Kosem, ki s svojim igranjem navdušuje tako mlajše kot tudi starejše poslušalce," je v utemeljitvi nagrade Prešernovega sklada o Kosmu zapisal skladatelj Alojz Ajdič.

Študijska pot je Kosma vodila tudi v tujino. Študiral je na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu profesorja Antona Grčarja in leta 2005 študij zaključil s samostojnim diplomskim recitalom, ki je bil ocenjen z najvišjo mogočo oceno. Pri istem profesorju je leta 2008 končal tudi podiplomski specialistični študij. Obenem je svoje glasbeno znanje izpopolnjeval na mojstrskih tečajih pri mednarodno priznanih profesorjih in solistih, kot so Hans Gansch, Klaus Schuwerk, Falk Maertens, Dave Bilger, Kristian Steenstrup in Laura Vukobratovič, intenzivneje pa se je dodatno izobraževal pri profesorju Reinholdu Friedrichu na Visoki šoli za glasbo v Karlsruheju.

Kosem je tudi redni član Trobilnega ansambla Slovenske filharmonije, trobilnega tria Triumvirat, gostujoči član Orkestra Mozart iz Bologne, za dušo pa včasih "pihne" tudi kakšno zabavno melodijo pri zasedbi Črna mačka. Z nagrajenim trobentačem smo se pogovarjali o junaškem igranju, "orodjarskih" debatah o ustnikih in vskokih v zadnjem trenutku.

Pogovarjava se dobri dve uri pred začetkom koncerta orkestra Slovenske filharmonije v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Kaj v teh urah pred koncertom običajno počnete člani orkestra, kakšni so vaši rituali?
Ponavadi izkoristim popoldanske ure, da postorim kaj, kar nima zveze z glasbo, da malo odklopim možgane. Kadar je toplejše vreme, smo mogoče zunaj na kakšni kavi, dve uri pred začetkom pa sem z mislimi že v glavnem pri koncertu. Potem greš v gaderobo, da se preoblečeš, ogreješ, preizkusiš kakšna mesta v partih, greš na oder in malo osvežiš, kar je bilo na vajah dorečeno oziroma se pripraviš na to, da bo, ko bo šlo zares, čimveč prostora za glasbo, za trenutke.

Danes boste igrali peti koncert Oranžnega abonmaja. Koliko skupnih vaj ima orkester za tak abonmajski koncert in koliko se glasbeniki zanj pripravljate sami?
Kot orkestrski glasbenik, v mojem primeru trobentač, moraš poskrbeti, da svoj inštrument obvladuješ do te mere, da se lahko z njim na skupnih vajah igraš. Biti moraš v formi, vaditi vsak dan - gre za neko rutino, ki je sicer lepa. Program seveda poznamo vnaprej, potem pa je odvisno od težavnosti, koliko časa porabiš, da se dobro pripraviš. Pripraviti se je treba individualno do te mere, da ko prideš na prvo skupno vajo, ni več nobenih dilem in lahko prisluhneš in se prilagajaš ostalim kolegom v skupini trobil oziroma znotraj celotnega orkestra, tako da lahko dirigent nemoteno opravi svoje delo in poveže te delčke v celoto. Tako so vaje najbolj učinkovite, saj jih je v bistvu malo. Vaje so tri do štiri in na njih je treba sestaviti celoto, ki je potem pripravljena za koncerte.

V utemeljitvi vaše nagrade Prešernovega sklada je skladatelj Alojz Ajdič zapisal, da je odlika vašega igranja "lep ton, čudovita tehnika in izraz" ter da kažete "razvit estetski čut, povezan s specifično tehnično spretnostjo". Tukaj gre za splošne opise vaše odličnosti – po kakšnih merilih pa osebno vrednotite svoje delo?
Trobento sem izbral, oziroma me je trobenta izbrala, po naključju ali zaradi višje sile, nihče mi ni prigovarjal, da jo moram igrati. Inštrument je sredstvo, s katerim se izražam, komuniciram, je vez med menoj in poslušalcem. Kot poustvarjalec svojo osebno noto, osebni izraz zagotovo najdem v tonu in oblikovanju zvoka skozi literaturo, ki jo preigravam – pa naj bo to v komorni zasedbi, orkestru ali solistično. Kot ima vsak pevec ali človek svojo barvo glasu, dikcijo in melodijo, jih ima tudi vsak inštrumentalist. V glavi imaš neko idejo, predstavo, projekcijo, ki jo želiš doseči, in tega se ne da izmeriti. Imeti moraš občutek za oblikovanje zvoka, ki pa je odvisen od lastnega čuta za estetiko, znanja, izkušenj, domišljije ... Obstaja nekakšen notranji kompas. Najprej je pa nujno notni zapis razumeti oziroma ga z inštrumentom tako obvladati, da postane del tebe. In od tu naprej, kar sem omenil prej.

Kako pa vidite vlogo trobente v orkestru in kaj skušate sami dodati skupnemu zvoku?
Znotraj orkestra si res del večje celote, a prav trobenta, ki je postavljena v predzadnji vrsti, z odmevnikom usmerjena preko orkestra naravnost v občinstvo, ima mnogokrat res tehtno vlogo. Je najvišji, vodilni glas v sekciji trobil. To bi rekel predvsem za dela skladateljev, kot so Mahler, Strauss, Bruckner, Šostakovič, kjer določeni deli zahtevajo res junaško igranje. Po drugi strani pa lahko nekatere skladbe ali delčki skladb zahtevajo izredno senzibilno igranje. Znotraj orkestra je trobenta opazen inštrument, ko gre zares, ni prostora za dvome, razmišljanje, stopicanje – takrat moraš pihniti. Pa seveda ne neokusno. (smeh) In tako marsikdaj lahko odločilno pripomoreš k dobri izvedbi celotnega korpusa.

Kitaristi denimo lahko ure in ure razpravljajo o strunah in modelih, violinisti in pianisti imajo običajno močno spoštovanje do svojih dragocenih glasbil - ste tudi trobentači kot mnogi glasbeniki posebej močno navezani na svoj inštrument?
Včasih imamo res kakšne debate o ustnikih, modelih trobent, tudi takšne "orodjarske" debate. (smeh) Imam nabor inštrumentov, ki ga potrebujem za svoje delo. Ko enkrat najdeš inštrument, ki ti omogoča, da ustvariš pravi ton in lahko z njim narediš, kar si zamisliš, potem se ga držiš, dokler ga ne skvari zob časa.

Verjetno imajo tudi vrhunske trobente vrhunske cene, toda verjetno še vedno niso med dražjimi glasbili v orkestru?
Seveda se ne more primerjati s kakšno violino, a cena trobente je med 3 in 4 tisoč evri. Imaš različne tipe: C-trobento, B-trobento, piccolo trobento, nemško C-trobento, pa še kakšno krilovko, Es-trobento ... in tako prideš na kakšnih sedem inštrumentov, ki se ti naberejo z leti. To je pa že kar dober predujem za stanovanje. (smeh) Ampak to je nekaj samoumevnega. Obstaja pa ena trobenta, ki bo ostala večno pri meni: tisti prvi inštrument, ki sta mi ga kupila starša, ko se je pokazalo, da se bom resno ukvarjal z glasbo. Takrat sta zbrala denar, čeprav v tistih časih ni bilo lahko, in ta inštrument še danes z veseljem uporabljam - tu pa gre za neki sentiment...

Ko sva ravno pri začetkih – verjetno se igranje na trobento ni začelo zaradi ljubezni do klasične glasbe, ampak verjetno z bolj domačimi melodijami?
Pravzaprav se je vse skupaj začelo precej spontano, iz čiste radovednosti in zelo pozitivne spodbude domačega okolja. Ena prvih podob trobentača iz otroštva je bil lik Franca Koširja, veselega, nasmejanega človeka s trobento, podobno kot Louis Armstrong. Vinilne plošče obeh sem namreč z veseljem vrtel na domačem gramofonu. Preko teh dveh se mi je odprl svet trobente oziroma glasbe. Po navadi prihajamo pihalci in trobilci s podeželja. Godbe so tista stičišča, kjer marsikdo prvič bolj resno zaigra inštrument. Tudi jaz prihajam iz takega okolja – v Radečah je Pihalni orkester radeških papirničarjev, ki ga je v tistih časih vodil naš lokalni legendarni dirigent Jože Rus. Tam dobiš prvo možnost, da res zaigraš v skupini. Trobenta ni tak solističen inštrument kot na primer klavir, na njej ne moreš igrati akordov, prav "paše" v skupino. In ko je za teboj že toliko aktivnih let, da se lahko malo ozreš nazaj, ugotoviš, da si igral že na odrih na različnih kontinentih v kombinaciji dua ali kot eden izmed 1100 nastopajočih. Hkrati. In se sploh ne naveličaš. (smeh)

V utemeljitvi nagrade Prešernovega sklada je bil posebej izpostavljen vaš solistični nastop v koncertnem ciklu Pika - Tačka - Točka, mednarodnem projektu slovenske, zagrebške in srbske filharmonije, kjer ste morali na hitro nadomestiti izpadlo skladbo in nato vrhunsko izvedli Koncert za trobento in orkester Josepha Haydna. Kako hitro ste morali vskočiti zaradi izpadle skladbe?
Zgodba je takšna, da sem Haydnov Koncert za trobento in orkester igral s Komornim orkestrom Festine in dirigentko Živo Ploj Peršuh na gostovanju v Angliji julija lani, zatem sem bil avgusta na obsežni turneji po Braziliji in septembra na začetku sezone bil v odlični kondiciji. Včasih obstaja strah, da smo glasbeniki na začetku sezone izven forme. (smeh) Ta Haydnov koncert je sicer eden mojih najljubših zaradi enostavnosti, iskrivosti, živahnosti in mi je zelo drag, zato ga vedno znova igram z velikim veseljem.
Takrat sem dan pred koncertom zgodaj zjutraj prejel klic umetniškega vodje filharmonije z vprašanjem, ali bi bil pripravljen naslednji dan nadomestiti napovedanega solista z izvedbo Haydnovega Koncerta za trobento. "Ja," je bil seveda edini možen odgovor. (smeh) Potem so me klicali sredi dneva in potrdili, da je to res, jaz pa sem nadaljeval pripravo. In koncert je naslednji večer uspel. Tisti trenutek se sicer ne zavedaš oziroma ne razmišljaš, da te tak vskok lahko tudi neprijetno preseneti, predaš se glasbi in - uživaš.