Za projekt, ki ga je izpeljala s sodelavcema arhitektko Mašo Živec in absolventom arhitekture Žigo Ravnikarjem, je dobila nagrado Prešernovega sklada.

"Arhitektka Maruša Zorec brez dvoma sodi v sam vrh slovenske arhitekturne stroke. Razen po vrhunskih sodobnih sakralnih in družbeno pomembnih arhitekturnih realizacijah je posebej prepoznavna po odlično in odgovorno izvedenih prenovah historičnih objektov v Sloveniji. Pri njih se s strokovno in umetniško senzibilnostjo loteva reševanja sinteze med historično vrednostjo objektov in inovativnimi, z novimi tehnologijami podprtimi sodobnimi prostorskimi in likovnimi intervencijami," je v utemeljitvi nagrade zapisala Maja Tasič Demšar.

Z Marušo Zorec smo se pogovarjali tudi na MMC-ju.

Še posebej vas zanima slovenska arhitektura iz 60. in 70. let prejšnjega stoletja. Kaj je tisto, kar vas na tem obdobju privlači in vznemirja?

Slovenska arhitektura 60. in 70. let preteklega stoletja je uspela nadgraditi moderno arhitekturo in jo prilagoditi merilu našega prostora in naši tradiciji. Podobne primere v tistem času lahko zasledimo tudi v Skandinaviji, Švici in še kje drugje. Arhitektura tega obdobja temelji na konstrukciji, inventivni rabi materiala in izvirnem detajlu, to pa so vrednote, ki so danes nekoliko zapostavljene.

Čigavo delo vas najbolj navdihuje?

Med arhitekti tega časa bi posebej omenila Edvarda Ravnikarja, na primer njegov Ferantov vrt (stavba ob Slovenski cesti) ali kompleks Trga republike (stavba ob Šubičevi ulici), to sta hiši, ki sta mi posebej dragi.

Od drugih arhitektov pa na primer kompleks Astra arhitekta Savina Severja, Konstrukto Milana Miheliča ali vrtec Mladi rod Stanka Kristla. Moj navdih pa je delo arhitekta Otona Jugovca, to je poetična avtorska arhitektura, ki povezuje moderno arhitekturo s slovensko tradicijo.

Najbolj znani ste po prenovi zgodovinskih objektov, ki jim vdahnete novo življenje, Prešernovo priznanje s sodelavcema ste zdaj dobili za projekt Ureditev grajske pristave v Ormožu. Kako ste se lotili projekta, kaj je bilo vaše glavno vodilo?

Zasnova prenove grajske pristave v Ormožu temelji na spoštovanju obstoječega. Obdržali smo vse kakovostne elemente in prostore in jih organizirali v novo celoto tako, da so prepoznavni in obenem del sodobne odprte prostorske strukture nove glasbene šole in muzeja. Vsi novi dodani elementi so iz opeke, ki je kot tradicionalni material uporabljena na sodobni način. Povezuje preteklost, razstavljeno v muzeju (predstavitev keramike iz prazgodovinskega Ormoža), s sedanjostjo.

Obstoječa stavba je imela zanimivo lego, z lomljeno zasnovo podolgovatega volumna se je odpirala proti glavnemu trgu Ormoža. To zasnovo smo le nadgradili in tako je pred obema novima vhodoma nastal manjši trg z drevesom za zbiranje obiskovalcev in dogodke na prostem. Naše osnovno vodilo pri prenovah je, da se staremu vedno doda nekaj novega, nov impulz, ki pomeni tudi novo življenje, vendar to na način, s katerim skušamo ohraniti značaj in posebne ambiente obstoječega.

Bi lahko poleg ormoškega projekta izpostavili še kakšnega od vaših, ki vam je še posebej pri srcu ali vam je ostal v lepem spominu? Morda s Plečnikovim odličjem nagrajeno prenovo Vetrinjskega dvorca v Mariboru ali s Plečnikovo nagrado ovenčani zunanji oltar pred romarsko baziliko na Brezjah?

S prenovami se ukvarjam že od projekta prenove kompleksa vile Ventrelli pri Portorožu (z Robertom Potokarjem in Ano Kučan), v tem zgodnjem obdobju je morda bila posebna kapela v kletnih prostorih Frančiškanskega samostana v Ljubljani. Tam je namesto prvotne trgovske funkcije nastal manjši meditativen prostor, kamor se lahko umakneš z vrveža na Prešernovem trgu.

Pot in svetloba sta kot glavna motiva prisotna v vseh naslednjih delih, v kompleksnejši prenovi gradu na Ravnah na Koroškem, kjer je danes knjižnica dr. Franca Sušnika, prenovi trga na Brezjah in v Vetrinjskem dvoru. Trg na Brezjah je prvotno zasnoval Plečnik, mi smo to zasnovo spoštovali in posegli vanjo le na enem mestu. Celoten poseg na Brezjah je izluščil iz prostora vse bistvene značilnosti, vzpostavil hierarhijo ambientov in usmeril poglede tja, kamor je potrebno.

Ste docentka na ljubljanski fakulteti za arhitekturo, kjer ste študirali tudi sami. Nam glede na to, da ste ves čas v stiku z arhitekturnim "podmladkom", lahko iz prve roke poveste ali vsaj ocenite, kakšna je prihodnost slovenske arhitekture?

Glede na mlado generacijo gledam na prihodnost slovenske arhitekture optimistično. Znanja in nadarjenosti ne manjka, v arhitekturi pa je potrebna tudi občutljivost, do obstoječega konteksta in do uporabnikov. Pri vsakem projektu je treba biti zelo vztrajen, saj si v tem procesu odvisen od številnih ljudi in zunanjih dejavnikov. Ideje morajo zato biti močne in občutljive hkrati, da prenesejo vse pretrese izvedbenega procesa.