Pri 16 je prvič nastopil na berlinskem festivalu Lichtfield, leto pozneje je na novoletnem koncertu z Berlinsko filharmonijo pod Karajanovim vodstvom igral Koncert Čajkovskega, posnetek na plošči pa je kmalu navdušil svetovno glasbeno javnost.

Osvojil je številna priznanja in nagrade za vrhunske koncerte in snemanja, med posebne dosežke sodi posnetek Beethovnovih klavirskih koncertov, ki jih rad izvaja v zaporedju nekaj dni. Nastopil je na londonskem festivalu Proms, kjer je kot prvi pianist v zgodovini festivala pripravil solistični recital in bil hkrati tudi izbran za prvega solista na slavnostnem koncertu ob odprtju tega festivala.

Občinstvo najbolj navdušuje s solističnimi recitali, kjer so njegove močne interpretacije najbolje izražene. Na koncertu v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, s katerim so odprli koncertno sezono Srebrnega abonmaja, je slavni pianist poustvaril dela Schuberta in Skrjabina. Izbor Schuberta in Skrjabina odkriva dragoceno klavirsko dediščino, zahtevno in krhko pri odstiranju tančic posebne lepote, so zapisali v Cankarjevem domu.

Schubertov tehten klavirski opus so pianisti začeli odkrivati pozno. Na začetku 20. stoletja je njegovo vrednost prepoznal pianist A. Schnabel, ki je večkrat citiral svojega učitelja: "Kdor igra Schuberta, se je odločil za Glasbo in ne za klavirskega virtuoza." Kot čudežni pianist pa je najprej zaslovel Aleksander Skrjabin, ki ga je nato pot od "ruskega Chopina" pripeljala do osamljenega mistika v glasbi.