Nastop Laibachov je bil sicer med drugim predstavitev "light showa", torej kaj vse zmorejo dati od sebe luči v dvorani, pri čemer je lahko popolnoma predstavila svojo vizualno plat. In predstavitev je zagotovo naudušila še tako velikega skeptika. Kino Šiška je glede tega nedvomno najbolje opremljena dvorana v Sloveniji.

Malce se zatakne pri zvoku, kjer se je čutilo, da zvočnikov niso ojačali do konca. A težava je, da so vsi usmerjeni v sredino, kar pomeni, da se pod odrom poleg nastopajočih sliši veliko slabše kot v zadnjem delu dvorane. Verjamemo, da bodo v kratkem odpravili tudi to težavo.

Razprodana dvorana ni prepolna
Z vidika organizacije dvorane je hvalevredna možnost vnašanja pijače v dvorano, čeprav se bodo mnogi obregnili nad znamko točenega piva. Omembo si zasluži tudi to, da čeprav je bil koncert razprodan, v dvorani ni bilo gneče. Kot vsi vemo, je na koncertih v Sloveniji težava, da organizatorji v želji po večjem zaslužku napolnijo prizorišča s prevelikim številom ljudi, rezultat pa je katastrofalen.

Koncerti so namreč že tako vedno dražji, za svoj denar pa obiskovalec ne more niti uživati v koncertu. V Kinu Šiška ni tako: v razprodani dvorani z 800 ljudmi se namreč v miru sprehodiš celo do odra. V tako dvorano bi namreč bilo mogoče spraviti tudi dvakrat več obiskovalcev, kar pa se k sreči ni zgodilo.

Prav tako je posebna novost za naš prostor projekcija na tri platna, ki se jih lahko vidi z ulice. Pri tem sredinsko platno med koncertom kaže dogajanje v dvorani.

Od prvih del do rednega programa
Kakor koli, dodatek tokratnega koncerta Laibachov so bile nedvomno predelave njihovih skladb z začetka osemdesetih za današnji čas. Nato je sledil Volk del z Mino od Melodromov, zatem pa še W.A.T. z obveznimi dekleti na bobnih.

Juno razvneli občinstvo
Koncertu je sledil premor, ki so ga obiskovalci izkoristili za cigareto zunaj objekta, ko pa so na oder stopili Juno Reactor, se je občinstvo šele resnično ogrelo. Skupina, ki jo štejejo med začetnike trancea na začetku devetdesetih, znana pa je tudi po glasbi, ki jo ustvarjajo za filme (med drugim Matrica) in računalniške igrice (med drugim Mortal Kombat), se v svoji skoraj dvajsetletni karieri nenehno spreminja.

Osrednja oseba skupine je namreč njen kitarist Ben Watkins, ki išče vedno drugačne glasbenike okoli sebe. Tokratni Juno Reactor so predstavljali svojo sedmo ploščo Gods and Monsters (2008), tokrat pa so jih sestavljali trije južnoafriški plesalci in tolkalci, jamajški pevec, angleška pevka in japonski kitarist Sugizo, zvezdnik superskupine S.K.I.N.

Na koncu je sledilo še kratko sodelovanje z Laibachi, ko je njihov pevec zapel skupaj s skupino God is God. Prijateljevanje obeh skupin ima namreč že dolgo zgodovino, čeprav niso še nikoli nastopili skupaj. Leta 1994 so namreč Junoti priredili The Final Countdown, dve leti kasneje pa so Laibachi za album Jesus Christ Superstar naredili svojo različico God is God, ki je sicer bila izdana na albumu Bible of Dreams leta 1997. Kar je pri tem zanimivo, da gre za prvi primer, ko je bila priredba izdana pred samim originalom.

Koncert se je tako zaključil, KinoŠiška pa nadaljuje s svojim otvoritvenim tednom.