Na zaključku ljubljanskega jazz festivala so nastopile tri zasedbe, in sicer Steve Coleman s petimi elementi, Maja Osojnik s sekstetom in Omar Sosa s triom. Tokrat so za uverturo poskrbeli Steve Coleman in druščina, zbrana pod imenom Five Elements "Rhythm Edition". Čikaški saksofonist nam je postregel z zanimivo fuzijo afriških in džezovskih ritmov, ki je temeljila na prepletanju pihalne sekcije na eni in bobnarske sekcije (na odru sta bila kar dva bobnarja) na drugi strani.

Vse skupaj pa je z nenavadnimi vokalnimi linijami dopolnjevala še vokalistka Jen Shyu. Colemanova godba je v eni uri predstavila le tri kompozicije, kar je od poslušalca zahtevalo (pre)veliko mero koncentracije. Tako je glasba na trenutke postajala monotona. Na srečo pa sta monotonost razbijala bobnarja s solističnimi vložki.

S predelavami ljudskih pesmi
Naslednja se je predstavila Slovenka Maja Osojnik s sekstetom, ki so ga sestavljali mladi avstrijski glasbeniki. Osojnikova je predstavila priredbe nekaterih slovenskih ljudskih pesmi, kot na primer prekmurski Vsi so venci vejli in Rasti, rasti rožmarin. Ob izvedbi Vsi so venci vejli se mi je porodila misel, da če bi v občinstvu sedel kakšen bolj zaveden Prekmurec, bi prav gotovo protestiral, saj je bila interpretacija precej čudna, izgovorjava neprimerna, avantgardni glasbeni prebliski pa so uničili bistveno sporočilnost pesmi. Seveda Osojnikovi in druščini ne gre oporekati glasbenega znanja, to je namreč več kot odlično, kar so dokazali predvsem v edini avtorski pesmi Mamka. Ni kaj, predelave ljudskih pesmi so občutljiva stvar, zato menim, da bi ta program Osojnikove bolj sodil v program kakega drugega festivala, na primer Druge godbe.

Slovo brez pravega zaključka
Kot zadnji so oder zasedli kubanski pianist Omar Sosa, mozambiški basist Childo Thomas in kubanski bobnar Julio Barreto. Že nemirno vzdušje pred zasedbo odra je napovedovalo, da se nam obeta nekaj posebnega. To smo tudi dobili. Po spiritualnem uvodu, ko je Sosa prišel na oder s svečo v roki, so nam glasbeniki predstavili domiselno zlitje afriškega in kubanskega glasbenega izročila. Sosa in Thomas sta s številnimi efekti in njihovo domiselno uporabo ustvarjala zanimive slušne podobe, ki jih je nadgrajeval izjemni Barreto na bobnih. Trio je vseskozi stopnjeval svoj nastop, ki je vrhunec dosegel ob nekajminutnem bobnarskem solu. Po tem pa so se stvari zopet umirile na uvodno raven, v duhu katere so Omar Sosa trio tudi končali svoj nastop. Skratka, pogrešali smo boljši konec.

Jernej Sobočan