Tridnevni "showcase" festival MENT, ki se bo sklenil nocoj, je v prvi vrsti spodbudil klubsko dogajanje v prestolnici s koncerti od Kina Šiška do Metelkove. A tovrstni dogodki so se po Evropi v zadnjih letih namnožili in nekateri postali sami sebi namen. Drugi so izgubili finančno vojno in se poslovili z zemljevida. Tretji pa so ostali romantični prikaz povezovanja in sodelovanja v glasbi.

"'Showcase' festivali so pomembni za manjše države, saj jih postavijo na zemljevid. Je priložnost, da domačini vidijo, da se nekaj dogaja v Ljubljani. In če povabite še prave ljudi - seznam delegatov tu je izjemen -, postane to dobro okolje za nastope domačih skupin," je za MMC dejal vodja projektov pri avstrijskem glasbenoinformacijskem centru Mica in eden izmed soustanoviteljev Austrian Music Exporta Franz Hergovich.

Osem odrov (razpetih med Kino Šiška, Metelkovo in K4), 50 nastopajočih (domačih in tujih izvajalcev) in 200 delegatov z vsega sveta na kratko orišejo podobo MENT-a, nekakšnega naslednika Slovenskega tedna glasbe, ki se je poslovil z domačega prizorišča pred dobrim letom dni. Toda dogodka si poleg nekaterih prizorišč in imen (znova so se na primer pojavili ŠKM Banda) delita le malo skupnega. Pri MENT-u ne gre za večdnevno tekmovanje med domačimi skupinami, kdo bo po izboru žirije odšel na kakšen večji bližnji festival, toda gre za enakopravno možnost, ki si jo delijo s skupinami iz tujih držav, ki te dni nastopajo na MENT-u, da se pokažejo v najboljši luči.

"Nič se ne zgodi čez noč. Nobena založba ne bo podpisala pogodbe z izvajalcem, zato ker ga je videla enkrat v živo. V večini primerov spremljajo skupine skozi daljše obdobje. Opazujejo, kako odpisujejo na elektronsko pošto, kako delujejo na družbenih omrežjih, kako nastopajo. Delo v skupini ni samo glasba - je to osnova," je v pogovoru za MMC opozorila ustanoviteljica in lastnica Tallin Music Weeka Helen Sildna.

Tri plati zgodbe
Festival, kot je MENT, je mogoče razumeti iz treh različnih perspektiv: izvajalca, delegata in obiskovalca. Po ljubljanskih klubih te dni hodi več kot 50 predstavnikov tujih festivalov, založb, glasbenih organizacij, ki so v osnovi - poleg mreženja in predstavljanja sebe - tu zaradi izvajalcev.

"Dobra stvar MENT-a je, da ne nastopa 300 izvajalcev, torej jih ne igra 20 naenkrat. Skupine imajo dobro priložnost, da jih vidijo pravi ljudi. To je namreč priložnost, da se domači predstavniki industrije povežejo s tujimi. Dobro je tudi, da domači izvajalci vidijo tuje, ker tako dobijo občutek, kje so. Je test, ki pokaže resnično stanje," je razložil Hergovich. Kljub temu je drugi dan, ko se je dogajanje po 22. uri preselilo na Metelkovo, pokazal, da je še vedno preveč ponudbe in premalo časa za obiskovalca, da konzumira vso.

Toda MENT je korak naprej pri ponovni vzpostavitvi glasbene mreže držav nekdanje Jugoslavije, ki ima potencial, da se poveže tako, kot so se baltske države (Estonija, Finska, Litva in Latvija) oz. srednjeevropske (Slovaška, Češka in Poljska). "Mislim, da države na Balkanu niso zaspale. Zdi se mi, da smo se vse nekdanje komunistične države znašle v podobnem položaju. Seveda se stanje razlikuje od države do države, toda lahko potegnemo črto, da smo skoraj na istem," je v pogovoru za MMC dejal predstavnik Waves Bratislava Tibor Holoda (tudi soustanovitelj legendarnega bratislavskega kluba U.Club in priznan didžej).

A povezovanje se vedno začne doma. "'Showcase', kot je MENT, je vedno platforma, ki pomaga skupnosti lokalnih izvajalcev, da dosežejo naslednjo raven v svoji karieri. Organizacija za MENT-om ima znanje in mednarodne stike, ki bo pomagala glasbeni skupnosti doma. S svojimi poznanstvi privabljajo tuje goste, da spoznajo slovensko glasbo, kar bi bilo drugače težko doseči. Pomembno je, da obstaja takšna platforma, saj na neki način povečuje povezanost izvajalcev na lokalnem prizorišču," je zatrdila Sildnova.

Najpomembnejši je domač obiskovalec
V praksi je treba začeti grajenje občinstva doma, kot so bile ključne izpostavke nekaterih okroglih miz, ki so se v teh dneh zgodile na konferenčnem delu festivala. Potrebna je močna in dodelana lokalna infrastruktura, kjer imajo izvajalci priložnost, da nastopajo. Za dosego tega cilja pa je potrebno občinstvo.

"Zagotovo imamo urbano koncertno občinstvo, ki obstaja v Ljubljani in širše. Ljudje prihajajo na koncerte. Vprašanje je, kako jo zaminirati. To je vedno težje. Ponudbe je v Sloveniji precej: klubi pripeljejo marsikateri bend. Toda težje je predstavljati nove zasedbe in tudi starejše malce izgubljajo staro občinstvo. Tako da je mogoče trg za hip prenasičen, po drugi strani pa je občinstvo po drugi strani veliko bolj izbirčno. In bendi in občinstvo obstajajo - so tam -, ampak potreben je čas, da se informacije predajajo naprej," je za MMC ugotavljal soorganizator festivala MENT Andraž Kajzer.

Animacija občinstva se začne na gradnji ponudbe. Organizatorji so tokrat po Kajzerjevih besedah iskali aktualno glasbo, ki je žanrsko raznolika, toda vseeno ste lahko brez uspeha iskali na primer metalske predstavnike. "Niti nismo gledali, da se najde za vsakega nekaj, ampak da ima vsak izvajalec nekaj, kar lahko pokaže," je pripomnil Kajzer.

Med drugim so v teh treh dneh stopili na oder stari znanci slovenskih odrov od Moveknowledgement, Kleemarja, Nikki Louder, All Strings Detached, Blaža, Žige Murka. Na svoje nastope pa še čakajo New Wave Syria, didžej Borka, Ludovik Material, Vid Vai, Dojaja ... Hkrati pa je bila to priložnost za ponovno srečanje z nekaterimi starimi koncertnimi znanci, kot je hrvaški trio Vlasta Popić in odkrivanju glasbe od Baltika do Balkana (tu je treba izpostaviti nemškega avdiovizualnega genialca Roberta Henkeja, danske Get Your Gun, slovaške Alice Boman ...).

Skepse med glasbeniki
Romantične podobe tovrstnih festivalov se najprej razblinijo prav pri izvajalcih, ki si ustvarijo mnenje na podlagi izkušenj stanovskih kolegov, ki so morda nastopali na podobnih festivalih, toda na koncu niso dobili želene pozornosti ali plačila. "Kakšne skupine imajo odpor do takšnih festivalov, saj ne vidijo priložnosti zase, ampak gledajo nanj kot na industrijski dogodek - kar na neki način je. Nekateri to sprejmejo in jih zanima, kaj lahko tu dobijo. Tisti, ki imajo morda odpor do tega, se niti ne udeležijo. Toda nismo še dobili negativnega odgovora od izvajalcev, ki smo jih povabili," je zagotovil Kajzer.

"Showcase" festivali so tudi platforma za poslovanje. "Rad bi poudaril, da je dandanes že kar preveč 'showcasov'. Nekateri se bolj vrtijo okoli poslovnega modela, kjer niti ne plačajo izvajalcem. Prav tako ne poravnajo stroškov za organizacijo ali pa prosijo za posojila 'export' pisarnam ali ambasadam. In ustvarjajo posel s tem, ko prodajajo vstopnice delegatom. Toda tovrstni festivali ne smejo postati posel," je opozoril Hergovich.

Posebni način konzumiranja glasbe
A 'showcase' festivali so izkušnja. Glasbo, kot izrazno obliko, je najbolje doživeti v živo. In tu pride v sliko povprečni obiskovalec festivala. "Ko sem začela hoditi na 'showcase', je to postalo moj najljubši način obiskovanja koncertov. Gre za kratke koncerte. V 30 minutah si vedno izoblikuješ idejo, za kakšno skupino gre. Če si ljubitelj glasbe, lahko hodiš od nastopa do nastopa. Če se naveličaš skupine, greš na naslednjo. In dobro je, če zaupaš izbiri organizatorjev festivala. Ni važno, če nič ne veš o izvajalcih. Najbolj pomembno je, da poslušaš nekoga, ki ga nisi še nikoli prej in ugotoviš, da je briljanten," je za MMC zatrdila Sildnova.

Estonska zgodba o uspehu
In tako počasi pridemo do višjega cilja tovrstnih festivalov, da omogočijo odskočno desko izvajalcu, ki bo nekega dne polnil koncertne dvorane po svetu, a še prej jih mora doma. Sildna je kot primer uspeha, ki je našel svojo odskočno desko prav na estonskem tednu glasbe, izpostavila skupino Ewert and The Two Dragons, ki so pred časom nastopili tudi v Kinu Šiška - v okviru sklopa koncertov Indekš.

"Tudi pri Ewert and Two Dragons se je začelo tako, da so bili skupina nadarjenih fantov, ki so vadili v malem prostoru za vaje v Talinu. Prvi album so izdali v 200 izvodih, ki so jih prodali samo svojim prijateljem in družinam. Takrat ni nihče vedel za njih. Toda bili so ambiciozni. Delali so in delali. Odločili so se, da bodo igrali na 'showcasih', dobili so pozornost in so odličen primer talenta in dobrih glasbenih sposobnosti z zelo jasno vizijo: da jim uspe," je poudarila moč trdega dela kot sredstva diferenciacije. A Sildnova je še opozorila, da so po nastopu na Tallinn Music Weeku, kjer so dobili veliko pozornosti, potrebovali še dve leti, da so dobili priložnost za snemanje albuma.

Tako je nastala zgodba o alternativni skupini, ki je danes del 'mainstreama'. Skupina prodaja albume in polni koncertna prizorišča s kapaciteto do 20.000 obiskovalcev. "Menim, da bo današnja alternativa jutrišnji 'mainstream' in današnji 'mainstream' jutrišnji nenavadni 'underground'," je sklenila Sildnova.

Premali za velike zvezde
Da bi razumeli širšo sliko o stanju na glasbenem prizorišču, smo se obrnili na organizatorja koncertov in kuratorja programov za festivale in koncertna prizorišča, že od zgodnjih osemdesetih let, ki je specializiran za Vzhodno Evropo in Bližnji vzhod - tudi nekdanjega menedžerja zasedbe Laibach - Nicka Hobbsa.

"Svetovnim zvezdam ni mar za Slovenijo ali Hrvaško. Ne gre za pomembna ozemlja, da bi lahko tam gradili svojo kariero. Pridejo, če jim ustreza geografska lega, kar je dobra stvar za Ljubljano in Zagreb, ker ležita med Italijo in Avstrijo, malce slabše je za Beograd in kjer koli južneje. In pridejo zaradi denarja, če ga dobijo dovolj," je povedal odkrito za MMC Hobbs. A za manjše izvajalce velja drugačna logika. "Oni želijo samo igrati. Oni bi igrali povsod. Za manjše izvajalce je pomembno, da igrajo na Metelkovi ali v Kinu Šiška, saj ne morejo graditi svoje kariere na podlagi prodaje albumov, oni samo igrajo. Preživijo z 200 ali 500 evri na nastop," je dodal Hobbs.

Priložnosti za Slovence
Za slovenskega izvajalca sta po njegovem mnenju pomembna dva trga - če se ne zadovolji z igranjem na domačem trgu - trg držav nekdanje Jugoslavije in trg, ki poleg teh držav vključuje še Italijo, Avstrijo in Madžarsko.

"Moj model temelji na izstopanju iz povprečja - če prihajaš iz male države, potem je treba, da si zelo drugačen od drugih. Moraš biti izviren in uporabiti majhnost, da ti pomaga doseči nekaj, kar je zunaj obsega 'mainstreama'. Morda pozneje postane, toda na začetku ni 'mainstream'. To se lahko doseže, če imate za sabo močno lokalno tradicijo. Če ste iz okolja, kjer ga ni, je težje. Toda tudi to lahko obrnete v svojo korist. Če pogledamo primer Umek: on je elektronski izvajalec in nikogar ne zanima, od kod prihaja, niti ali ne govori angleško ali njegova barva kože … Je v žanru, kjer je majhnost države nepomembna, saj gre za globalni žanr," je razmišljal Hobbs.

Drugače je za izvajalce pop- in rockglasbe, ki so omejeni z jezikom. Tu ni opravičila za površnost: zasedba mora jezik obvladati, ali pa si izmisliti svojega, kot je bilo recimo v primeru Sigur Rós in podobnih. Zadnji člen v sestavljanki je nato šele agent, ki je v začetni fazi za izvajalca le stran vržen denar.

"Po mojem mnenju je najpomembneje, da si izgradiš profil v svoji regiji - torej v državah nekdanje skupne države in šele nato v Avstriji, Italiji … Moraš dokazati, da lahko igraš v tujini in na večjih festivalih, kot je Nova Rock. Sebi moraš dokazati, da zmoreš in potem imaš zgodbo. Do takrat moraš že izdajati albume, moraš briljirati v nastopih v živo, moraš imeti napisane številne pesmi, upajoč, da se v času tega procesa nisi preveč postaral," je ključ do uspeha opisal Hobbs.

Vse se začne doma
In znova pridemo do skritega ključnega člena v sestavljanki - obiskovalcev. Festival, kot je MENT, je večplastna zadeva. "Treba je pripeljati zanimive in mogoče malo bolj znane skupine za domače občinstvo, da se podpira klubska infrastruktura in da se pripeljejo tujci, da poslušajo naše in tuje skupine," opozarja Kajzer. Vse z namenom, da se spodbudi zavedanje doma. Arene, kot je O2, in festivali, kot je Rock Am Ring, bodo morali še malo počakati …

MMC se je sprehodil po vseh prizoriščih (z izjemo K4) in strnil nekaj vtisov v spodnjem videu ter fotogaleriji.