"Število skupin, ki imajo dovolj zrel material in nastop, pa tudi zadostno občinstvo za nastop v naši veliki dvorani, je omejeno," pojasni Manček, ko dobi v roke kos papirja, za katerega se kasneje izkaže, da gre za prijavo nove skupine na razpis za nastop slovenskih izvajalcev na festivalu InMusic. To je tudi cilj projekta MENT, projekta, podobnega Slovenskemu tednu glasbe - katerega usoda je še vedno negotova -, ki je nastal pod okriljem Kina Šiške.

Hkrati se prostor urbane kulture povezuje s poletnimi festivali doma, kot je Schengenfest. A o nasledniku svojega lastnega festivala ne razmišlja. "Projekt je programsko sicer uspel, odziv občinstva in finančni rezultat pa sta bila pod želeno ravnijo, ki bi nam še omogočal nadaljevati projekt," razloži Manček.

Kakšen je vpliv hiše, kot je Kino Šiška, na distribucijo slovenske glasbene ponudbe tako doma kot v tujini, si lahko preberete spodaj.

Kateremu mestu ali prostoru v tem hipu zavidate glasbeno ponudbo?
Nikomur ne zavidam. Vsako mesto in vsako koncertno tržišče ima ponudbo, ki jo lahko sprocesira in proizvede. Je pa dejstvo, da imajo prestolnice okoli nas predvsem močnejšo festivalsko ponudbo. Tu je Zagreb očiten primer. Pri nas manjkajo festivali s širšim glasbenim programom, kot sta Exit in InMusic.

Kar pa se tiče klubske ponudbe – manjših, srednjih, večjih klubov –, se lahko Slovenija primerja z mesti, kot je Zagreb. Delimo si večino aktualnih tujih koncertov, saj so turneje večinoma izpeljane tako, da zajamejo obe mesti. Konkretno Kino Šiška poskuša delovati v duhu sodelovanja s sosednjimi glasbenimi prizorišči. Včasih pa našemu in njihovem promotorju ali izvajalcu ustreza, da se koncert zgodi samo na enem prizorišču, in takrat naše ali njihovo občinstvo precej migrira. Ampak mislim, da nam ni treba zavidati nobenemu mestu, sploh pa ne mestu, ki ima glede na tako majhno populacijo tako pestro koncertno sceno, kot jo ima Ljubljana.

Kino Šiška se je dejavno lotil sodelovanja s festivali. Priključili ste se InMusicu in Schengenfestu. Po drugi strani je Igor Bašin v Dnevniku zapisal v eni izmed svojih kolumn, da je Slovenija na takšni lokaciji, da gredo večje skupine preprosto mimo nas. Je pa zato veliko dejavnejša klubska scena. Kaj konkretno se dogaja z lastnim programom Kina Šiška? Predvsem pri "lovljenju" teh večjih imen, ki bi si jih vsi želeli videti tudi v Sloveniji?
Zdaj se povezujemo z naštetimi festivali in drugimi, s katerimi se še dogovarjamo, prav iz tega razloga: do aktualnih imen, ki bi jih hoteli videti v Sloveniji in za katera si že leta prizadevamo, da bi jih pripeljali, je zelo težko priti. Zakaj? Zaradi cene in pogojev, ki večinoma presegajo zmožnost pokritja stroškov z našo kapaciteto, in zaradi neugodnih terminov. In oba razloga sta pogosto povezana, saj je velika večina aktualnih večjih imen dostopna predvsem za poletne festivale, in to za festivalske – beri: višje – cene. Torej v obdobju, ko je naše občinstvo počitniško raztepeno v dvoranah, organiziramo samo izjemoma kakšen koncert. Lani smo naredili tako izjemo za Tame Impala, še prej za The Kooks, Interpol, Battles ... To so vsi primeri dolgotrajnih prizadevanj in srečnih okoliščin, da so bili ti izvajalci med dvema festivaloma kje v bližini in so prišli k nam za precej manjše honorarje, kot jih imajo na festivalskih nastopih.

Moramo se zavedati, da so pri festivalih cene izvajalcev precej višje. Zato je tudi prek tega stekla povezava s Schengenfestom, saj so na svoj festival privabili Die Antwoord, ki smo si jih že dalj časa želeli privabiti na svoj oder, toda nikoli ni prišlo do izvedbe. Aktualna južnoafriška zasedba je tako kar drzna izbira za standardno občinstvo tega festivala. Je pa blizu naši bazi koncertnih obiskovalcev, ki jih je tudi s preostalim programom treba prepričati, da gre za vse bolj ambiciozno profiliran festival, ki ima dobre možnosti, da se uveljavi tudi v hudi mednarodni festivalski konkurenci. Zato smo vzpostavili finančno in promocijsko sodelovanje, ki se mi zdi edino smiselno na tako majhnem koncertnem prizorišču in občutljivem tržišču, kot je naše. S tem, ko sodelujemo, je mogoče narediti z določenim dogodkom nekaj več; po eni strani se z drznejšim programom nagovori domače občinstvo, ki mogoče ne bi pomislilo na obisk konkretnega festivala, obenem pa ekskluzivnejši program pomeni tudi veliko večjo mednarodno odmevnost in obisk tujega občinstva.

Na Schengenfestu ste našli izvajalca, ki ste ga želeli pripeljati že nekaj časa. Po drugi strani pa zadnji dve leti opažamo, da na Schengenfest prihajajo večja imena – kot sta bila Kaiser Chiefs in Skunk Anansie -, ampak ne napolnijo prizorišča v tej meri, kot ga recimo kakšen izvajalec z območja nekdanje skupne države. Kako boste presegli to oviro?
Tu ne bi želel preveč pametovati glede Schengenfesta, ker je to bolj vprašanje za njihovo ekipo, ki festival razvija že leta. Skupaj oblikujemo program dneva, ki bo zgrajen okoli nastopa Die Antwoord in z mislijo na profil njihovega občinstva. Mislim, da bomo z ustrezno kombinacijo tega in drugih dni poskušali razbiti predsodke zahtevnejšega koncertnega občinstva, ki ni prišlo, recimo, na Skunk Anansie ali Kaiser Chiefs zaradi preostalega programa, ki jim mogoče ni bil tako blizu, hkrati pa je seveda namen obdržati in postopoma izobraževati tudi že obstoječe občinstvo festivala. Cilj obeh strani je tudi, da festival skušata postaviti na širši zemljevid ambicioznih, resnih in programsko aktualnih festivalov.

Kako to, da sami ne organizirate festivala, recimo naslednika festivala UF!?
Organizacija resnega večdnevnega festivala zahteva celoletno delo ekipe, fokusirano na ta projekt. Poslanstvo Kina Šiška je v prvi vrsti skrbeti za kakovost in kontinuiteto rednega programa v naših prostorih, ki zajema od 80 do 100 koncertnih dogodkov letno, in se takega projekta sami ne moremo lotiti, ne da bi to opešalo našo prvotno dejavnost. Festival UF! je bil poskus deloma zapolniti vrzel odsotnosti močnejšega festivala pri nas in prek tega tudi priti do večjih izvajalcev, ki so zunaj festivalskih okvirjev iz zgoraj naštetih razlogov le izjemoma dostopni. Projekt je programsko sicer uspel, odziv občinstva in finančni rezultat pa sta bila pod želeno ravnijo, ki bi nam še omogočal nadaljevati projekt. Veliko bolj smiselno se nam zdi povezovati se programsko, promocijsko, pa tudi produkcijsko z ekipo, ki ima festivalsko infrastrukturo že utečeno in ki razmišlja v podobno smer.

Ko soustvarjate program pri Schengenfestu, ali gre bolj za izvajalce, ki smo jih vajeni gledati v Komuni, recimo v sklopu koncertov Indekš, ali v Katedrali?
Kombinacijo obojega. Ampak treba je vedeti, da imajo festivali omejeno izbiro izvajalcev. V času Schengenfesta poteka v ZDA festival Lollapalooza, na katerem nastopa ogromno aktualnih skupin. Tako je naša izbira omejena na izvajalce, ki imajo v tistem obdobju postavljene turneje po Evropi. Ne pričakovati čudežev, ampak mislim, da gre nabor trenutno v zelo zanimivo smer.

Če ostanem malo pri Indekšu. Z njim vam je uspelo zbrati določeno bazo ljudi, in kar je še pomembneje, obiskuje vas redno. Lahko bi ji rekli baza Kina Šiška. Ampak kako to, da ta stalna baza obiskovalcev, ki hodi v Kino Šiška samo zaradi prostora – tako kot recimo na MetalDays hodijo samo zaradi festivala –, ne pride na koncerte mladih slovenskih skupin ali Špil lige? Zakaj se radovednost tu ustavi?
To zanima tudi mene. Rad bi videl, da je ta učinek večji. Torej da občinstvo, ki so oboževalci določenega izvajalca, radovednost pripelje tudi na koncert izvajalca, ki ga predhodno niso poznali. Mogoče Kino Šiška nima enotne stalne baze, ampak ima mnogotera občinstva, ki prihajajo na določene tipe dogodkov. Zdi pa se mi, da je v porastu ta učinek – sploh v primeru Indekš serije –, torej da obiskovalci koncertov Blood Red Shoes in múm pridejo tudi na druge koncerte v seriji in tudi kakšnega, ki ni nujno v seriji koncertov Indekš. Treba je spodbujati to radovednost. Predvsem mlajše občinstvo. Toda večina ljudi še vedno funkcionira na ravni znanega, že slišanega, in na to bodo prišli. Ta radovednost je zelo redka. Žal.

Kateri je bil zadnji koncert, ki ga je organiziral Kino Šiška in je bil razprodan?
Razprodana je bila Anna Calvi, ki smo jo organizirali skupaj z Bubo. Spodaj je bil skoraj razprodan koncert Blood Red Shoes, na katerem je bilo 230 obiskovalcev – to je praktično razprodano. Múm smo načrtovali prirediti spodaj, nato pa smo jih preselili v večjo dvorano, saj se je na koncu zbralo 400 obiskovalcev. Za zdaj smo zelo zadovoljni z obiskanostjo manjših koncertov, s katerimi lahko pariramo večjim koncertnim prizoriščem. Na primer, Blood Red Shoes so imeli na koncertu v Rimu od 40 do 50 obiskovalcev. S tega vidika smo zelo zadovoljni. Tudi lanska serialka koncertov Indekš je bila precej obiskana – vsi niso bili razprodani, ampak se je videlo stopnjevanje.

Pred múm je, recimo, nastopil Kleemar. Tudi pri drugih koncertih v sklopu Indekš nastopajo kot predskupine slovenski izvajalci. Kaj pa se dogaja s samostojnimi koncerti slovenskih izvajalcev? Zakaj jih ni toliko?
Že pri izbiri predskupin imamo težavo pri iskanju žanrske ustreznosti določenih izvajalcev, kot tudi koliko so določene skupine dozorele, da lahko stopijo ob bok močno profiliranih tujih izvajalcev. Pogosto se začnemo vrteti v krogu izvajalcev, ki smo jih že predstavili kot predskupine. Ne vem, kje je težava. Enostavno je slovenska produkcija precej počasna. Število skupin, ki imajo dovolj zrel material in nastop, pa tudi zadostno občinstvo za nastop v naši veliki dvorani, je omejeno. Zgraditi skupino do ravni, da funkcionira v živo - to se ne zgodi čez noč. Poskušamo vplivati s Špil ligo, Indekšom in projektom MENT, da dobi ta domača produkcija dodatne stimulacije in zagon – kot je razpis za InMusic –, pa tudi sredstva, ki bodo zbrana skozi projekt Kulturni evro. Tako da imajo skupine možnost - če bodo producirale določene vsebine, jih bodo lahko tudi kam plasirale in bo nekdo stal za njimi. Kar je v slovenskem prostoru precej odsotno. Premalo je te sistemske podpore izvajalcev, predvsem kar se tiče podpore, da se lahko izvajalci plasirajo tudi zunaj Slovenije.

Ali bi bili lahko tovrstni projekti financirani zgolj z izkupičkom prodanih kart?
Pri Špil ligi je vstop brezplačen, tako da tu izkupička od kart ni, prav tako pri projektu MENT praktično ni priliva od kart. Vsaj ne v začetni fazi. Tu je podpora namenskih javnih sredstev nujna za izvedbo projektov. Program Indekša pa se nekje med 60 in 70 odstotki pokriva z izkupičkom od vstopnine, preostalo pa iz naših letnih programskih sredstev.

Ampak samo podpora Kina Šiška ni dovolj. Potrebna je tudi pomoč države.
Vsekakor. Poskušali smo prek ministrstva najti vzvod, da bi se to vzpostavilo na državni ravni. Center v smislu Music Export Officea, ki ga poznamo v večini zahodnoevropskih držav in tudi držav, kot je Estonija, ki ima v zadnjih letih izjemen uspeh prek 'showcase' festivala Tallinn Music Week, ki mu je močno uspelo renovirati produkcijo v Estoniji in konec koncev vzpostaviti zunanji interes zanjo. Tudi prek skupine, ki je gostovala v Kinu Šiška v sklopu koncertov Indekš, gre za Ewert & The Two Dragons. Oni so zdaj podpisali za založbo Warner Bros. Prek tega tudi generirajo zanimanje industrije za estonski glasbeni trg.

Majhnost ni izgovor, da se ne da prebiti iz tega prostora. Ampak to delovanje potrebuje širšo podporo in povezovanje ter krepitev podobnih pobud, ki jih izvajajo tudi drugi akterji in aktivisti na naši sceni. Sami prek naše primarne dejavnosti, organizacije koncertnih dogodkov v naši hiši, dobivamo stike in možnosti plasiranja naših skupin v tujini, in to poskušamo omogočati, kolikor je v naših močeh.

Pri samem opisu projekta MENT zasledimo, da gre za platformo za mreženje in povezovanje domače glasbene ustvarjalnosti z referenčnimi mednarodnimi glasbenimi prostori. Gre za projekt, ki ga financira ministrstvo za kulturo, ampak kako se razlikuje od Slovenskega tedna glasbe?
Teden slovenske glasbe je bil dogodek, ki smo ga mi koproducirali in je pretekli dve leti potekal večinoma v Kinu Šiška. Bil je korak v pravo smer, ampak na ne najbolj posrečen način. Lotila se ga je entuziastična ekipa, ki se je povezala s pravimi akterji. Tudi v mednarodnem prostoru. Težava pa je bila v tem, ker je entuziazem prehiteval finančne in produkcijske zmožnosti ekipe. Zapletlo se je pri sami izvedbi in v post festum zadevah, ki niso bile v korist ne projektu ne slovenski sceni. Tu mislim na razne dolgove do skupin in podobno.

Kaj bo drugače pri projektu MENT?
Mi smo šli s projektom MENT, ki poteka tudi v sodelovanju s SIGIC-em, skozi dolgotrajnejšo fazo priprave. Dogodek je napovedan za naslednji februar. Izhodiščni namen je podoben, kot je bil pri STG-ju. Promocija slovenskih izvajalcev in tudi širše regijskih izvajalcev v tujini prek centralnega dogodka na domačih tleh, organiziranega v Kinu Šiška in na drugih lokacijah po Ljubljani, ki bo zmes 'showcase' festivala – na njem se bodo manj uveljavljeni domači in tuji izvajalci iz Evrope predstavili na več prizoriščih. Potekale pa bodo tudi konference glasbene industrije, novih medijev in vizualnih vsebin, za kar bo skrbela ekipa Multipraktik. Pred samim dogodkom pa bo potekala celoletna dejavnost, ki bo poskušala vsaj deloma nadoknaditi manko Music Export Officea. Prek njih se bo predstavila vrsta naših izvajalcev na festivalih, s katerimi razvijamo sodelovanje. Prvo bo na InMusicu. Drugo je že nekako plod tega prizadevanja– nastop N'toka na Glastonburyju, ki vleče vzročno zvezo prek nastopa na festivalu Waves prejšnje leto na Dunaju, ki je potem rezultatiral v njegovem letošnjem nastopu na Eurosonicu. In prek tega je prišel 'booking' za nastop na Glastonburyju. Gre za pomembno potrditev za izvajalca in posledično tudi za sceno za njim.

Srbska novinarska kolegica mi je razlagala, kako je N'toka na Eurosonicu po naključju odkril 'booker' za Glastonbury prek ekipe Exita.
Malcolm iz Glastonburyja je prišel na njegov nastop na Eurosonicu prek priporočil, ki smo jih dali mi srbskim kolegom z Exita. Gre za mreženje. Tu pa je pomembno ravno to, da imajo izvajalci poleg dobre vsebine in nastopa tudi nekoga, ki zanje opravlja 'cukanje' za rokave. To je tudi eden temeljnih namenov te platforme, da pomaga izvajalcem, ki za sabo nimajo verige agencij in menedžmenta, kot se je to zgodilo recimo na Eurosonicu. In potem se lahko verižna reakcija zgodi. Ali pa tudi ne. Tu nastopi dejavnik sreče in naključja. Predvsem pa vztrajnosti, če se prvič pač ne zgodi nič posebnega. Treba je vztrajati. Tam je 300 skupin in veliko je odvisno od razporeditev, kdo bo videl koga.

Če se še malo navežem na entuziaste s STG-ja. Vam pomagajo pri vzpostavljanju platforme MENT? Zadnja informacija, ki smo jo prejeli mediji, je bila, da je STG prestavljen. Torej da letos odpade, ni pa za vedno odpisan.
Z ekipo, ki je organizirala STG, smo se pogovarjali o situaciji, o plusih in minusih projekta, njegovem izboljšanju oziroma možnih razvojih te ideje, večina ekipe pa je bila dodatno povabljena k sodelovanju pri projektu MENT. Vsi še niso sporočili, ali bodo sodelovali. Načeloma naj bi. Za zdaj je osnovna ekipa sestavljena, vendar pa je projekt odprt in bo potreboval čim širše možno sodelovanje in podporo, da bo imel čim širši učinek. Vsi, ki se vidijo tu, imajo možnost za konstruktivno sodelovanje. V interesu nikogar pa ni, da bi imeli tu več projektov, ki bi se gnetli na malem prostoru, kjer res nimamo nobene potrebe po prekrivanju.

Nič ne bi bilo nenavadno, če bi se – po stari slovenski navadi – zgodila dva podobna projekta. Kaj boste storili v tem primeru?
Eden glavnih minusov STG-ja je bil, da mu ni uspelo pridobiti kredibilnosti na domači glasbeni sceni. Skupine niso točno vedele, za kaj gre in kdo stoji za njim. Tudi v tujem prostoru se je kredibilnost precej okrnila zaradi dolgov in nespretne komunikacije. Če bo ta ekipa poskušala izpeljati dogodek, je to njihova izbira.

Projekt MENT je sicer v polnem teku. Iščete izvajalce, ki bodo nastopili na InMusicu. Koga nagovarjate? Se lahko prijavi kdor koli?
Skupine, ki so dovolj dozorele, da se lahko v takšnem programskem kontekstu suvereno predstavijo. Že sam InMusic je izbral mimo razpisa N'toka, in tudi prek tega, da se je uveljavil že na prejšnjih 'showcase' festivalih, je ta postal referenčno ime na tem območju. Drugo pa je odprto. Razpis traja do 22. aprila. Vabljene so vse skupine, ki se bodo počutile dovolj močne in zrele. Hkrati pa bodo videle koristi, ki jim jih lahko prinese nastop na takšnem festivalu.

Kako to, da se datum izbora za nastop na InMusicu prekriva s Šourockom, na katerem bodo nastopile skupine, ki jih sami nagovarjate v razpisu?
Te informacije nismo imeli, ampak smo precej časa iskali možni termin. To je precej kompleksna zadeva, saj moramo paziti na to, da se ne prekrivamo s tujimi, sorodnimi dogodki, ki so že določeni. Če smo želeli privabiti v Slovenijo referenčno skupino tujih medijev in predstavnikov glasbene industrije, smo morali res pazljivo izbrati prav datum. Za Šourock nismo vedeli, ampak bomo videli, kaj lahko še storimo, da se izognemo kakršnemu koli prekrivanju.

Kakšen oder bo namenjen nastopu slovenskih izvajalcev na InMusicu? Recimo, lani na Terraneu je imel Kino Šiška postavljen svoj oder, ki je bil nekaj metrov stran od glavnega odra in se je obiskovalec moral malo potruditi, da je prišel do njega.
Na InMusicu bo to tretji od regularnih odrov. Manjši oder, ampak še vedno bo to oder, na katerem bodo, recimo, igrali Jagwar Ma, pred njimi bo nastopil N'toko in že precej uveljavljeni izvajalci srednjega ranga. Ne poznam še konkretne situacije, ampak po besedah ekipe InMusica bo to atraktivna, malo drugačna lokacija, kot je bila prejšnja leta, in s posebnim šotorskim prizoriščem. Poskušamo zagotoviti čim boljši termin in čim boljšo prepoznavnost. Na Terraneu je pred dvema letoma Anna Calvi igrala ob sedmih zvečer in imela zelo malo občinstva. Mi pa smo imeli na Terraneu lani svoj oder. Raje smo videli, da je manjši in da na njem zgradimo konsistenten celonočni program, kot da nas podtaknejo na različne slabe termine na večjih odrih.

Pri podobnih projektih, kot je MENT, se je že zgodilo, da je bil izvajalec samo izbran, potem pa je bil prepuščen samemu sebi. Kako se bo MENT razlikoval od drugih izborov, ki so izvajalcem samo dali vstopnico za oder?
To je eden bistvenih namenov vzpostavitve te platforme: da se ne samo zlobira in spromovira nastop v določenem mednarodnem kontekstu, ampak se na kraju samem tudi poskrbi v domeni možnega, da je izvajalec primerno obravnavan in da ima primerno promocijo. Posledično pa tudi obisk.

In ko se bo ta izvajalec vrnil na slovenske odre … Koliko mu bo takšen nastop pomagal pri promociji doma?
Odvisno od profila nastopajočega. Upamo, da čim bolj in da bodo naši izvajalci dobili čim več pozornosti v tujini, kar bo sprožilo generiranje interesa našega občinstva. Je pa to proces, ki se ne bo zgodil čez noč. To je projekt, ki stavi na dolgi rok ter na počasno in vztrajno rast.

Za konec pa še o procesu, ki se pri nas, kar se tiče organizacij koncertov, že nekaj časa vleče: (pre)pozni koncerti. Zakaj se, recimo, tudi pri Kinu Šiška dogaja, da pridejo glavni izvajalci na oder po 22. uri oziroma če je izvajalcev več, kakršen je bil pred kratkim večer YU-GO!, tudi z do polurno zamudo?
V Kinu Šiška se od začetka delovanja praviloma držimo 21. ure za uraden začetek popularnoglasbenih dogodkov in 20. ure za dogodke z večinoma starejše, resnejše, sedeče občinstvo. Koncerti se praviloma začnejo z od 10- do 15- minutnim zamikom, kar menimo, da je uvidevno do večine občinstva, ki jim pred začetkom ustreza še kaj popiti in se podružiti. Večinoma imajo glavni izvajalci tudi predskupine, katerih nastop je napovedan, kakor je napovedan tudi razpored nastopajočih. V izjemnih primerih pa se zgodi tudi neželena večja zamuda, ki je skoraj vedno posledica kapric nastopajočih, kot se je to zgodilo pri koncertu The Ministry Of Wolves, ali pa vlečenje dolžine nastopa prek dogovorjenega, kar se je primerilo z Gatuzo na omenjenem večeru YU-GO!. Če bomo ugotovili, da večina našega občinstva želi zgodnejše začetke, se bomo temu tudi ustrezno prilagodili.