Rdeči trak so s svojim koncertom simbolno prerezali Laibach in s tem do neke mere nakazali pot, ki jo bo prehodil novoustanovljeni glasbeno-kulturni center.
V teh treh letih so se na odru predstavili nekateri izmed izvajalcev, ki danes sestavljajo mednarodno urbano zvočno podobo in ki jih imamo upravičeno lahko za ene izmed nosilcev sodobnih glasbenih usmeritev. Pa naj bo to post pank, indie rock, elektro, synth pop ali sodobni džez. Šiškarji na čelu z direktorjem Simonom Kardumom so k nam pripeljali izvajalce, ki so dan pred tem nastopili na Glastonburyju, osvajali mercuryje ali pa pristali na kritiških lestvicah najboljših albumov leta. Ni pretirano reči, da je Kino Šiška v teh treh letih skorajda lastnoročno povzdignil slovensko koncertno sceno na povsem novo raven.

Ob tem je Kino Šiška gradil in širil svojo dejavnost, koncertom dodajal fotografske razstave, kinoprojekcije, prvi slovenski teden glasbe, delavnice, kavarno in bar. Obenem pa so se povezali še s prvim slovenskim spletnim glasbenim radiom, radiom Terminal. Če je Radio Študent Metelkova, je Terminal Kino Šiška. Všečno alternativna glasba z vseskozi prisotnimi primesmi mainstreama, a ki nikdar ne zaplava preveč vanj. Vse zgoraj našteto je impresivno, še zlasti če upoštevamo, da Kino Šiška gradi tudi v času, ko vlada opravlja vehementne reze v kulturo.

Za tretjo obletnico jim je v Katedralo po kopici uglednih mednarodnih imen uspelo zvabiti morda najbolj "izmuzljivega tiča" - slovenski duo Silence v postavi Boris Benko in Primož Hladnik, ki sta nas z novim albumom pustila čakati (pre)dolgih osem let. A danes zvečer bosta po šestih letih spet stopila pred ljubljansko občinstvo z albumom Musical Accompaniment for the End of the World. Glede na stanje duha v državi zelo primeren naslov, razlaga Simon Kardum.

Laibach za otvoritev, Melodrom za prvo obletnico, Klemen Klemen za drugo, Silence za tretjo. Stoji za izbiro nastopajočih ob jubilejih kakšen koncept?
Seveda. Rdeča nit obstaja. Obletnikovanje je lepa stvar, ki jo posvečamo umetnikom, občinstvu ter našim podpornikom in sledilcem. In nič ni lepšega kot v Šiški gostiti najboljše slovenske ustvarjalce in izvajalce našega časa.

Kino Šiška se je v teh treh letih delovanja uveljavil kot promotor kakovostne in večinoma, ne pa nujno, alternativnejše glasbe in umetnosti. Imate kako izdelano politiko, kdo si "zasluži" stopiti na oder KŠ-ja in kdo ne? Zavrnete kdaj kakega izvajalca?
Naš koncept je odprt in tako je tudi programiranje. Stavimo na večžanrskost in iščemo najboljše v domači in mednarodni produkciji. Nočemo se estetsko omejevati in pretirano specializirati. S tem bi povozili svojo lastno namero. Skratka: ne zanima nas toliko, kdo je zadaj, temveč kaj konkretno lahko ponudimo zahtevnemu občinstvu vseh generacij in okusov. Občinstvu je sicer treba znati tudi prisluhniti, a ne za vsako ceno. Kar seveda pomeni, da nismo nabiralnik vseenosti in da večkrat rečemo tudi: ne, hvala.

V intervjuju ob prvi obletnici Kina Šiška ste nam rekli, da je kakovostno in tudi v številčnem smislu slovenska glasbena produkcija precej siromašna, a da tudi tu vzpostavljate določene standarde – vam je to uspelo?
Produkcijski cikel na tako majhnem tržišču, kot je slovenski, je izjemno dolg in še vedno je ena večjih hib glasbene verige, če odmislim globalno krizo glasbene industrije, pretirana samozazrtost in premalo vloženega truda za nastopanje na mednarodnih prizoriščih. Z načrtnimi promotivnimi in podpornimi potezami, kot so izbiranje slovenskih predskupin, premierni koncerti svežih albumov, cikel Yu Go!, festivalski UF!, predstavitve v tujini (Ko jebe Laibach!), Slovenski teden glasbe, Festival Tresk in Ping pong jazz, skrbimo za standard, velikokrat celo za nadstandard. In vendar: še zdaleč nismo edini igralci na sceni. Naj omenim le medije, ki v veliki večini še vedno favorizirajo tradicionalno kulturo, do urbanih, sodobnih in popularnih fenomenov in trendov pa so zadržani. Kot bi jih bilo sram.

Takrat ste tudi rekli, da bi v Šiško, če bi bila omejitev nebo, pripeljali Sigur Ros. Po videnem in slišanem v Mariboru – se kaj tolčete po glavi zaradi zamujene priložnosti?
Sploh ne, Kino Šiška je Islandcem posvetil slovensko premiero glasbeno-dokumentarne mojstrovine z naslovom Inni. Za kaj več ni bilo finančnih možnosti. Konkurenca je imela več pod palcem in vsi, ki smo bili v Mariboru, organizatorjem lahko samo čestitamo. Bil je nepozaben dogodek in po mojem mnenju višek Evropske prestolnice kulture.

Kino Šiška gradi in se širi – ne govorim le o glasbeni ponudbi, pa razstavah, kinoprojekcijah … tudi o aktivnosti na družabnih omrežjih, razvoju kavarnice in bara, "after" glasbene ponudbe, oživljanju Šiške same … Pa vseeno se zdi, da lokacija malce le zavira, da bi prostor dosegel prav vse svoje potenciale "žur placa". Se motim?
Iskreno rečeno. Ne motite se. Kino Šiška nikoli ne bo pravi "žur plac" v klubskem smislu. Pa ne gre za lokacijo. Kino Šiška je postal prostor druženja in ustvarjalnosti ne le ob večerih, temveč tudi čez dan. Srečevališče ljudi in idej. Ne le Šiškarjev. To nam je uspelo v relativno kratkem času in na to smo vsi skupaj, s sosedi in partnerji vred, ponosni. Če bosta zaživela še Center kulture Šiška in šišenska kreativna mreža, ki trenutno nastaja, potem smo svojo nalogo opravili z odliko. Modernistična arhitektura in strogi predpisi, ki veljajo za javni sektor, nas definirajo drugače. Smo predvsem koncertno in ustvarjalno prizorišče. Kar pa ne pomeni, da so žuri pri nas prepovedani.

Ni skrivnost, da aktualna vlada za kulturo nima ravno posluha. Kako se pravzaprav boriti proti vsem krčenjem in rezom, ne da bi pri tem izgubili kakovost ponudbe in rast?
Zelo ste prijazni. Ne le, da nima posluha. Sploh nima posluha. Ne znanja. Ne občutka. Ne vizije. Vlada mora oditi na smetišče zgodovine. In to se bo tudi zgodilo. Prej ali slej. Boriti se? Seveda. Dostojanstveno in neizprosno. Vsak dan. Čarovnija.

Glede na razmere bi morda pričakovali – tudi v KŠ-ju – kak protestni, revolucionarni performans. Kje so uporniški Slovenci? Je pank res mrtev?
Ja, pank je mrtev. In nesmiselno ga je v deželi živih mrtvecev obujati k življenju. Toda pojavljajo se zametki angažiranega umetniškega akcionizma. Janezi Janše so že tak primer. Pa nekateri reperji in mladi umetniki. Pa Kombinatke. Čakam še na pojav ekološkega terorizma. Zgodovinska dilema medtem še vedno obstaja. Le odločiti se je treba. Ali za Kosovelovo revolucioniranje srca ali pa za Podbevškovega človeka z bombami.

Nam lahko izdate, kaj načrtujete za prihodnjo sezono in kakšne so želje? Se dogovarjate s kakšnim velikim imenom?
Do konca leta smo praktično že zasedeni. Včasih se nam celo zazdi, da pretiravamo. Sam osebno se veselim postrockerjev Godspeed You! Black Emperor in Dirty Three z dvojnim koncertom, pa koncerta Marka Lanegana, pa indie-rockerjev The Pains of Being Pure at Heart in metalcev Paradise Lost in Accept. Ne bom manjkal na koncertu postpunkerjev The Wedding Present in že zdaj se veselim jazzovskih ritmov bobnarske legende Jacka DeJohnetta in novega snidenja z Janom Garbarekom in Trilokom Gurtujem. Tiger Lillies bodo zažgali kot vedno in prav zanima me, kaj bo za spremembo ušpičil Perči Gnus. Sicer pa Šiška niso le koncerti. V Sloveniji se prvič celovito predstavlja Londončanka Marta Lamovšek, ponovno gostimo Fashion Week, novembra lahko že napovem premiero dokumentarca o Otrocih socializma. Na coworkingih bo spet ustvarjalno, na Artishu prodajalno, v naših glavah pa bomo tehtali želje in preizkušali meje nemogočega.

Kaj bi izpostavili kot največji uspeh teh treh let?
Predvsem to, da smo v treh letih dosegli tisto, kar smo načrtovali za mandatno obdobje petih let. Ostalo nam je torej še nekaj bonusa. Maloštevilnemu kolektivu z izjemnimi zunanjimi sodelavci, partnerji in podporniki, med zadnjimi na prvem mestu Mestni občini Ljubljana, je uspelo prepričati občinstvo in postati prepoznavna evropska točka.
Pred časom ste nam Šiškarji dejali, da je težko predvideti slovenski glasbeni okus – tudi koncerti v KŠ-ja dokazujejo, da včasih Slovenci presenetijo in množično obiščejo kakega manj znanega izvajalca. Po treh letih že kaj bolje razumete okus Slovencev?
Sploh ne. Mislim, da je občinstvo čedalje bolj nepredvidljivo. Vzrokov je cela kopica. Tista, ki nimata nobene povezave s posameznim dogodkom, pa sta nedvomno dva. Prvi je velika gostota nizkocenovnih in včasih celo konkurenčnih dogodkov v Ljubljani. In drugi: pešajoča kupna moč prebivalstva. Klasični primer, zakaj organizatorji ne smemo podcenjevati občinstva, je letos zagotovo bil v hipu razprodani koncert The Kooks.