Pesnik in glasbenik Nevchehirlian bo nadaljeval predstavitev frankofonske, na novo zastavljene šansonjerske tradicije tam, kjer je lani v okviru istega festivala začel (in nadvušil) Abd Al Malik. S simpatičnim Marseillčanom smo se o njegovi glasbi in poeziji pogovarjali dan pred koncertom.

Verjetno so torej najbolj zapletene besede?
Da. Besede so zelo zapletene. Ampak jutri ne bo težav. Občinstvo bo čutilo energijo in glasbo in to je tisto, kar šteje. Včasih mi v Franciji ljudje po koncertu kdo reče: 'Tvoje besede so tako pomembne in jaz nisem razumel, kaj točno si povedal v tem in tem delu ...' Sam pa jim odgovorim samo, da jim ni treba razumeti vsega. Poslušaj glasbo in uživaj. To so samo pesmi. A v Franciji to dojemajo drugače. Ker je to poezija, menijo, da morajo razumeti vsako besedico. Ampak najpomembnejša je glasba. Zato mislim, da boste na koncertu v Kinu Šiška razumeli vse. Kot se mi je zgodilo na primer v Španiji. Poslušalci so, ne da bi razumeli jezik, dojeli bistvo mojih pesmi. Navsezadnje v vsaki pesmi prevladuje eno čustvo in to je mogoče začutiti, tudi ob pomoči mojih glasbenikov, ki znajo z glasbo prikazati to čustvo.

Ste najprej pesnik ali glasbenik?
Moji prijatelji pravijo pesnik, jaz pravim glasbenik.

Zakaj?
Ker se mi zdi, da besede včasih sploh niso tako pomembne. Pomembneje je, da igram na svojo kitaro. Čeprav so tudi besede pomembne, sporočilo pesmi. A tega nočem vsiljevati ljudem. Zato so moje pesmi pogosto vprašanja. Vprašanja, na katera si poslušalci odgovorijo sami.

Prihajate iz Marseilla, ki je pravi talilni lonec kultur. Je to vplivalo na vas in vaše ustvarjanje?
Je. Moja mama je Španka, moj oče Armenec, jaz pa torej pravi Marseillčan. V šoli sem se srečeval z veliko različnimi kulturami, kar se pozna tudi v moji glasbi. V osnovi je to rockovska glasba, a v njej lahko slišite različna tolkala, vplive afriške glasbe, predvsem iz Malija, sliši se vplive Orienta ... Hočem biti odprt za vse glasbene vplive. Sem kot platno, na katerega se riše glasba.

Menite, da z glasbo lahko vplivate na ljudi, na družbo?
Ne vem, ampak poskušam. To je težko vprašanje. Nočem nastopati kot pesnik, čigar besedam morajo vsi slediti, nočem biti rockzvezda, na odru nočem ukazovati ljudem, kaj naj počnejo. Hočem le, da ljudje začutijo glasbo in čustva, ki jih želim izraziti. Če mi uspe ljudem med časom, ki mi ga namenijo, predstaviti to emocijo, je to veliko. Včasih je to težko, tvoj čas je omejen. A lepo je, ko se med kakšno pesmijo ujamemo, razumemo ...

Kako boste nagovorili ljubljansko občinstvo?
Nekaj sem pripravil. Morda bom rekel dober večer in hvala, besedi, ki sem se ju naučil v slovenčini, vmes pa kaj v angleškem jeziku. V Franciji namreč na koncertih nikoli ne govorim. Saj govorijo moje pesmi. Tu pa je drugače. Zato si bom morda privoščil tudi kakšno besedo ali dve.

Ines Kočar