to trenutek, ko bi naša glasba izgubila svojo čarobnost," med drugim pravi basist Lloyd Swanton, ki s Chrisom Abrahamsom na klavirju in Tonyjem Buckom na bobnih tvori zasedbo The Necks.

The Necks se ponašajo s statusom kultne zasedbe. Avstralski, predvsem improvizatorski trio ima v izvorni postavi za seboj okrogla tri desetletja in skoraj dvajset studijskih albumov ter po vseh teh letih še zmeraj polno malho kritiške hvale in predano občinstvo. Avantgardni jazz, sodobni jazz, svobodni improvizirani jazz, celo trance jazz, pa tudi razpoloženjska eksperimentalna, abstraktna in minimalistična glasba … In še so označevalci, v katere je mogoče loviti njihovo ustvarjanje. Vendar se to vselej razvija, pa naj bo gledano na ravni njihove 30-letne skupne poti, enega albuma, enega koncerta ali ene same skladbe.

The Necks so na naših tleh že večkrat nastopali, tokrat prihajajo v Ljubljano z letošnjim albumom v žepu, ki so ga naslovili Unfold in je izšel pri založbi Ideologic Organ, ki jo vodi Stephen O'Malley. Pred drevišnjim koncertom smo se pogovarjali z basistom Lloydom Swantonom.

Glede na to, da ustvarjate instrumentalno glasbo, pri kateri se torej pri naslavljanju albuma ne morete opreti na besedila oziroma iz njih izvirajoče naslove – kako se odločate za naslove albumov?
Odločitve glede naslavljanja plošč so lahko precej naporne in kdaj potrebujemo tudi več mesecev, da se dokončno odločimo za naslov, s katerim se vsi trije strinjamo. Običajno v beležnico, ki jo imamo v studiu vedno pri roki, že med snemanjem vsak od nas zapisuje potencialne naslove. Vendar se pogosto zgodi, da nobeden od teh zapisanih potencialnih naslovov ne zadovolji vseh treh članov zasedbe, zato se moramo začeti dogovarjati o tem, kar pa nato pogosto poteka prek elektronske pošte. Sčasoma dosežemo soglasje, in kolikor se spomnim, je vsak od nas skozi vsa ta leta prispeval sorazmeren delež naslovov za naše albume. Če se prav spomnim, se je naslova tega zadnjega albuma domislil naš pianist Chris (Abrahams, op. n.).

Torej pri vaših albumih ne gre niti za ohlapno konceptualno zastavljene celostne projekte, na osnovne zamisli katerih bi kazali ali namigovali naslovi?
Ne, ustvarjanja si ne zastavimo tako, da bi ga vnaprej navezali na neki koncept. Kdaj pa kdaj že razpravljamo, preden se odpravimo v studio, vendar ne gre za postavljanje jasnih smernic. V resnici je naš običajni pristop, da se snidemo v studiu, pogledamo drug drugega in se medsebojno povprašamo, kdo od nas treh ima kakšno idejo, ter se podamo na pot muziciranja s tega preprostega izhodišča. Naj si bo, da ima eden od nas idejo določene teksture ali vzorca, drugi se bo nato navezal nanjo in predlagal, da bi lahko dodali še to ali tisto … Tako se začnemo nadgrajevati in muzicirati v neki ohlapno zastavljeni smeri.

Na tem mestu moram poudariti, da je večina naših studijskih albumov posnetih na način, ki sem ga pravkar opisal, z albumom Unfold pa je bilo nekoliko drugače. Odpravili smo se v studio, našemu tehniku naznanili, naj kar začne snemati, eden od nas pa je začel igrati, čemur sta se nato pridružila še druga dva, in večkrat smo se za okoli omejenih 20 minut prepustili temu, saj smo posnetke želeli izdati kot album. Le malo smo se nato še ukvarjali s posnetim materialom in na določenih mestih še kaj dodatno nasnemavali, dodali malo klaviatur ali tolkal, vendar res zelo malo. Zato bi lahko dejali, da je ta nedavno izdana plošča sicer res studijski album, vendar pa je bolj kot ne posnetek žive improvizacije.

Sodelujete vsa ta leta z istim ali istimi tehniki? Ne le v studiu, temveč tudi na koncertih? Oziroma - če se izrazim drugače - imate v ozadju še četrtega člana?
Lahko bi dejal, da ga imamo. Že kar precej let z nami sodeluje studijski tehnik Tim Whitten. Če pogledate katalog naših izdaj, boste njegovo ime zasledili na vsaj desetih albumih, če se ne motim. S Timom smo se res tako dobro ujeli, da nas kot tehnik spremlja tudi na koncertih po Avstraliji, občasno tudi v tujini. Vendar ga žal na prihajajoče evropske koncerte ne bo, tako da bomo morali zaupati vsakokratnim tehnikom, s katerimi razpolagajo koncertna prizorišča.

Leta 2019 bo minilo 30 let od izida vašega dolgometražnega prvenca Sex. Kako se je od takrat spremenila vaša medsebojna dinamika? Ste kot mladi glasbeniki potrebovali več ali ravno manj besed za uspešno skupno muziciranje v primerjavi z današnjo situacijo, ko ste že prekaljeni glasbeniki?
Dandanes se res manj pogovarjamo, vendar se zagotovo še zmeraj zelo dobro razumemo. Skozi leta je prisotnega vse več medsebojnega razumevanja na glasbeni ravni, zaradi česar lahko odpade velik del potrebe po govorjenju. Vendar gre za postopni razvoj. Če prisluhnete zgolj albumu Sex, si morda ne bi mislili, da bomo čez približno 30 let posneli kaj takega, kot je naš najnovejši album – če pa prisluhnete še našim albumom, ki so se zvrstili med tema dvema, se razodene neka precej jasna razvojna pot od začetka do danes. To je delno tudi rezultat tega, da se ob snemanju novega materiala običajno vsaj nekako bežno vprašamo, kje smo in kam bi radi krenili s te točke. Kljub vsemu povedanemu pa ne bi dejal, da smo se drastično spremenili. Počnemo, kar smo od nekdaj počeli, le da to počnemo zdaj nekoliko drugače, saj smo vendar 30 let starejši (smeh).

Se vračate kdaj k svojim zgodnjim izdajam? Tako zgolj v mislih kot v povsem praktičnem smislu, da prislonite uho k svojemu staremu materialu. Vam kdaj lasten pretekli material služi kot orientir za lažjo osmislitev trenutne pozicije?
V osnovi tega niti ne počnemo. Vsake toliko pa poslušam katero od naših starejših stvaritev, ampak bolj v smislu, da se opomnim, od kod prihajamo. Vsake toliko pa tudi zato, da se zabavam na način, da se pretvarjam, da nisem eden od glasbenikov, ki so ustvarili to ploščo, temveč eden od poslušalcev. Zanimivo mi je vsaj poskušati prisluhniti lastni glasbi s tega vidika.

Naj povem še, da sem naš prvi album mnogo let po njegovem izidu uporabljal za uspavanje svojega otroka, ko je bil še čisto majhen. Več ljudi mi je povedalo, da je album Sex zaradi svoje umirjenosti, ki ga dela prijetnega za predvajanje čez noč, uporabljalo za uspavanje dojenčkov. Je pa pri meni zaradi tega nastopila naslednja situacija - ko je moj otrok toliko zrasel, da ga ni bilo več treba uspavati z glasbo, sem se do te mere in predvsem v takih situacijah naposlušal tega albuma, da je bila zame potem ob njem vedno prva asociacija "otroško vreščanje sredi noči". K sreči sem se sčasoma otresel tega (smeh). Tudi sam sem dejal, da je Sex, ki je naš najuspešnejši album, res prestal preizkus časa, vendar se nikoli ne vračamo k starim zadevam na način, da bi jih želeli kakor koli ponoviti.

V vaši glasbi uživajo torej tako dojenčki kot odrasli, vmes pa so še tisti, ki so bili spočeti pozneje kot vaš prvi album, vendar se morda že celo desetletje udeležujejo vaših koncertov. Koliko opravka ima vaša glasba s stikom s kolektivnim nezavednim glede na to, da komunicira s tako širokim demografskim diapazonom, da lahko vzbuja vtis, da gre za nekaj univerzalnega?
Najbrž bo res nekaj na tem! Sicer se nikoli nismo v to poglabljali z znanstvenega vidika, kot glasbeniki delujemo na povsem instinktivni ravni. Stežka bi tudi podali objektivno oceno, saj gre za naše lastno početje. Bi pa lahko na ta način razložili uspeh The Necks skozi vsa ta leta, saj, kot vemo, komercialni uspeh in improvizatorske zasedbe praviloma ne gredo skupaj.

Morda se nam je z glasbo uspelo približati nečemu, s čimer se ljudje lahko poistovetijo ne glede na demografijo in geografijo. Naš bobnar Tony (Buck, op. n.) se je pred mnogo leti preselil v Evropo in tako smo skupaj muzicirali le, ko je občasno prihajal domov. Nato pa je pred skoraj 20 leti predlagal, da bi se podali na turnejo po Evropi, saj je predpostavil, da bi bila tam naša glasba dobro sprejeta. Odkrito povedano – nisem bil prepričan, ali bo naša glasba sprejeta zunaj Avstralije. Ni se mi zdelo nemogoče, da bi imelo evropsko občinstvo naše početje za absurdno. Vendar se je že na prvem koncertu turneje pokazalo, da so poslušalci povsem razumeli, kaj počnemo, in uživali v slišanem. To nam je dalo misliti, da je naše ustvarjanje najbrž bistveno bolj univerzalno, kot smo si sprva sploh drznili misliti, saj smo do takrat večinoma nastopali pred občinstvom v Sydneyju, kjer smo odraščali.

Za seboj imate koncerte na precej različnih prizoriščih, čemur prilagajate tudi svoje igranje. Vpliva tudi različno občinstvo na vaše igranje? In če smo že pri občinstvu – do katere mere je za vas spodbudno, da vaše koncerte obiskujejo tudi res mlade generacije?

Občasno se zgodi, da igramo v zelo hrupnem prostoru in najslabše, kar bi lahko storili, je, da bi poskušali nekako vsiliti naš zvok na ta že tako ali tako prisotni hrup in se boriti z njim. V tem primeru je najbolje, da začnemo z res tihim igranjem, zaradi česar prostor praviloma potihne, saj ljudje prisluhnejo. Vendar si nato privoščimo glasno igranje, nato tiho in spet glasno … Na tej točki tudi tisti v občinstvu, ki bi se radi še naprej pogovarjali, spoznajo, da ne morejo več oceniti, kdaj šepetati in kdaj kričati, ter tako raje utihnejo.

Sicer pa je na splošno zelo spodbudno videti tudi mlajšo generacijo na naših koncertih! Po drugi strani pa nas veseli, da lahko še zmeraj igramo naši generaciji in smo naravnost počaščeni, da nekateri obiskujejo naše koncerte že 30 let in da jim naša glasba po vsem tem času še zmeraj nekaj pomeni.

Kako je slišati pogovor po koncertu med člani tria, ki je v veliki meri zapisan improvizaciji? Se je kdaj zgodilo, da je kateri od vas menil, da je bil koncert presežno dober, drugemu pa se je zdel na primer medel?
Običajno razpravljamo o občutkih, kako uspešen se je zdel koncert vsakemu od nas, in res se lahko zgodi, da se naši vtisi precej razhajajo. Tako bo morda eden dejal, da se je mučil in se kar nekako ni mogel vživeti, drugi pa se bo morda na to odzval z začudenjem, saj mu je bilo v užitek muzicirati z njim in mu je bil slišati izvrstno ...

Torej nimate težav s tem, da bi kateri od vas želel dominirati in da bi mu druga dva kdaj to naknadno očitala?
Na koncerte se nikoli ne ozremo tako zelo specifično, pa tudi medsebojnim kritikam se ogibamo, saj se vedno držimo tega, da ima vsak od nas enakopraven glas znotraj ansambla. Če bi se mi zdelo, da je bil kateri od drugih dveh dominanten, bi to razumel kot nekaj, kar je del določene skladbe ali koncerta, in bi to sprejel. Vendar če bi se to dominiranje dogajalo na vseh koncertih v naslednjih petih letih, bi resno razmislil, ali si še želim ostati v tej zasedbi (smeh).

Naše sodelovanje je plodno tudi zato, ker drug drugemu vedno puščamo prostor za odklone od prvotno zastavljene smeri. Tudi če se vsem trem zdi, da je neki koncert izpadel slabo, ne bomo nikoli sedli skupaj in se spraševali, kaj naj storimo. To bi bilo grozno! Tako se raje usmerimo v to, da pozabimo slabo izkušnjo in se naslednjič odpravimo na oder čim bolj neobremenjeni s tem, kar je bilo. Prepričan sem, da pri nas pretirano zavestno delovanje ne bi moglo biti dobro, saj bi bil to trenutek, ko bi naša glasba izgubila svojo čarobnost.

Vaš album Aether je pred nekaj leti pristal v Nacionalnem registru zvočnih posnetkov, ki obstaja pod okriljem Avstralskega nacionalnega filmskega in zvočnega arhiva. Kakšen postopek je vodil do tega in ali ste si kdaj koli ob začetkih The Necks mislili, da boste postali tako rekoč del uradne nacionalne zgodovine Avstralije?
Na prvem mestu gre za dejanski arhivski prostor v avstralski prestolnici, kjer so shranjeni različni posnetki - naj bodo filmski ali zgolj zvočni. Na primer posnetki pomembnih političnih govorov ali pa kakih prelomnih novic. Vendar ta institucija z namenom ohranjanja svoje družbene relevantnosti skrbi za redno vključevanje aktualnejših zadev v svojo zbirko. Če se ne motim, na letni ravni naberejo nominacije za vključitev v ta register zvočnih posnetkov, nato pa strokovna komisija odloči, katerih deset predlaganih zadev bodo uvrstili vanj. Moram reči, da smo bili zelo ponosni, ko so naš album vključili v to družbo posnetkov.

Nikakor nismo pričakovali ali celo delovali v smeri, da bi postali del česa pomembnega. The Necks smo se na svojo pot dejansko podali celo kot zasedba, ki ne bo nikoli niti nastopala v javnosti - tako da si lahko mislite, da nam vprašanje prepoznavnosti ni bilo pretirano mar. Pomembno nam je bilo prepričanje, da ne sme biti glasba, kakršno ustvarjamo, izpostavljena nobenim zunanjim pritiskom. Med te zunanje pritiske smo takrat prištevali tudi občinstvo, pa naj bi bilo še tako dobrohotno ... Potem pa smo dobili ponudbo, da bi nastopili v živo, kar smo tudi storili in kar počnemo že več desetletij. No, in tako smo za zmeraj izgubili neizpostavljenost zunanjim pritiskom (smeh).