Glasbo 32-letnega multiinštrumentalista, producenta in skladatelja spremljajo številni superlativi, zanj najbolj navdušujoče pa je zadovoljstvo, ki ga občuti, če je njegova glasba komu v navdih. Deloval je v različnih zasedbah, tudi hardcorskih in metalskih skupinah Fighting Shit in Celestine, skupaj z Janussom Rasmussenom je del elektronske zasedbe Kiasmos, podpisal se je pod raznoliko filmsko glasbo, med drugim tudi za Igre lakote in serijo Broadchurch, skratka, odlikuje ga neusahljiv vrelec ustvarjalnosti. Vsestranski glasbeni ustvarjalec je Ljubljano uvrstil na seznam mest, ki jih bo obiskal v okviru naporne svetovne turneje, na kateri predstavlja nov album re:member, ki je izšel konec avgusta.

Odraščal je v glasbeni družini, prelomnica v njegovi karieri pa je bilo leto 2004. Takrat je, komaj 18-letnik, za nemški metalski band Heaven Shall Burn – njegov bend je bil predskupina nemške na Islandiji –, skomponiral več skladb in jim jih poslal. Čez nekaj mesecev so ga poklicali in mu ponudili možnost, da sodeluje pri njihovem novem albumu. Ta je postal velika uspešnica in sledil je klic z založbe in možnost izdaje lastnega albuma. Kot je kasneje razkril, ni nameraval skladati, toda ponudbo je sprejel. Ostalo je zgodovina.

Njegov prvi solo studijski album Eulogy for Evolution je izšel leta 2007, že leto kasneje je sledil album Variations of Static. Istega leta se je odpravil na turnejo z zasedbo Sigur Ros, sledilo je novo sodelovanje z bendom Heaven Shall Burn, leta 2009 pa je skupaj z Janussom Rasmussenom iz skupine Bloodgroup ustanovil eksperimentalni tehnoprojekt Kiasmos. V naslednjih letih je sodeloval pri več različnih projektih, izdal dva albuma (And they have escaped the weight of darkness in For now I am winter), vmes pa tudi presedlal na novo založbo. Tretji studijski album Island Songs je izdal pred dvema letoma, pri njegovem ustvarjanju pa je v sedmih tednih obiskal sedem različnih lokacij po Islandiji, kjer je sodeloval s sedmimi različnimi umetniki. Vsak teden je izdal eno skladbo.

V okviru abonmaja Glasbe sveta se bo na odru Gallusove dvorane predstavil s posebno zbirko klavirjev in sintetizatorjev ter edinstveno ožičenim godalnim kvartetom in bobnarjem oz. tolkalcem. V središču predstave bosta mehanična klavirja s po meri narejeno programsko opremo, ki generira svojstveno zvočno podobo. Inštrumenta, ki sta ju Olafur in njegova ekipa razvijala več kot dve leti, sta obenem kompozicijsko orodje in inovativna popestritev živega koncertnega nastopa. Mehanična klavirja sta posebna spodbuda kreativnemu procesu, izziv za iskanje novih, presenetljivih odkritij.

Kot eden najbolj priljubljenih islandskih glasbenikov in eden od najvplivnejših skladateljev popa zadnjega desetletja prvič prihajate v Ljubljano. Kako se je znašla na vašem seznamu mest, ki jih boste obiskali med turnejo?
Še nikoli nisem igral tukaj, tako da sem imel občutek, da je že skrajni čas, da to storim.

Urnik turneje je videti zelo naporen: kako ohranjate notranji mir in zbranost, medtem ko iz dneva v dan potujete iz enega mesta v drugega in menjate en oder za drugega?
Osredotočam se zgolj na koncerte, žal pa zaradi tega le redkokdaj užijem utrip mest, z izjemo koncertnih dvoran. Toda po drugi strani je to dobro za našo energijo, da smo osredotočeni le na glasbo.

Vaše glasbe se ne da uvrstiti v le en žanr, gre za preplet številnih vplivov. Se vam zdi, da to velja tudi za vaše poslušalce? Ali, ko ste na odru, občutite razliko med občinstvi po svetu?
Seveda, različne kulture oddajajo različne energije in v vsaki dvorani je atmosfera drugačna. Razlikujejo se tudi njihovi odzivi, enako je tudi z razponom navdušenja.

Kadar vas vprašajo po vašem poklicu, kaj je vaš odgovor: glasbenik, skladatelj, umetnik ali kaj drugega?
Umetnik.

Kot ste že večkrat dejali, je za vas kot glasbenika najbolj dragoceno to, da lahko s svojimi stvaritvami navdihujete druge. Vem, da zveni malo klišejsko, toda kje pa navdih najdete sami? Ob poslušanju vaše glasbe si zlahka predstavljamo prostrano islandsko pokrajino, jezera in okolico, pokrito s snežno odejo. Vas kdaj razjezi, da osupljivo islandsko pokrajino takoj povezujemo z vašo glasbo?
Da, ta stereotip o islandskih glasbenikih je precej nadležen. Toda za to lahko krivdo pripišemo zgolj sebi – v preteklosti je namreč veliko umetnikov in tudi recimo filmov zgradilo svojo podobo na ideji islandske pokrajine. Moja generacija umetnikov se mora pač s tem spopasti, četudi je mogoče naša glasba popolnoma drugačna.

Kje se počutite najbolj ustvarjalnega? Potrebujete za ustvarjanje mir ali kaos?
Osama je dobrodošla. Da čutiš mir, da si brez stresa, da me nihče ne moti.

Eden od komentatorjev je pod vašo pesem Hands be still zapisal: "Kdor koli je zlomil srce temu fantu. Hvala njej/njemu." Vedoč da si ob vaši glasbi številni z zlomljenim srcem ližejo ljubezenske rane, to jemljete kot kompliment ali ne?
Seveda mislim, da je lepo, da lahko ljudje občutijo tako globoke občutke ob glasbi. Moje srce pa je v redu.

Svojo kariero ste začeli kot klasični glasbenik v glasbeni družini, že zelo zgodaj pa ste začeli skladati. Vmes ste imeli tudi "izlet", če lahko tako rečem, v hardcorsko skupino Fighting Shit, kar se zdi precejšen odklon. Kako zdaj gledate na to poglavje svoje glasbene kariere: je bila to faza uporništva ali sestavni del glasbenega razvoja?
Definitivno ni bila faza uporništva. Gre za integralni del mene, to je del mene in razlog, da se ukvarjam z glasbo. Če ne bilo vsega tega, potem me ne bi bilo tu. Še vedno delam v skladu s številnimi ideali, ki sem se jih naučil iz punka.

Kako gledate na izjemen razvoj tehnologije in njeno uporabo v glasbi? Si kdaj predstavljate, kaj bi recimo Chopin ali Vivaldi dejala, če bi videla, kaj vse je na voljo za ustvarjanje glasbe?
V neki točki je bil tudi klavir nova tehnologija. To so zgolj orodja, ključno je, kako jih uporabimo.

Sami ste razvili Stratus, gre za klavirsko instalacijo, ki združuje tehnologijo in kreativnost. Lahko opišete, kako se je razvila ideja?
Gre za nekaj, kar sem razvil sčasoma. Želel sem spremeniti svoj odnos s klavirjem, nadgraditi kreativnost. In orodja so pogosto v navdih, kako kaj ustvarjamo, in tako sem se zavedel, da če spremenim orodje, potem bom spremenil način svojega ustvarjanja.

Zelo znano je tudi vaše ustvarjanje filmske glasbe, tu ne moremo mimo ustvarjanja za megauspešnico Igre lakote in serijo Broadchurch. Kako ste zapluli v te vode? Je to nekaj, kar je za vas zaradi dejstva, da morate sodelovati s filmsko ekipo, zahtevnejše?
Začelo se je s tem, da so bili nekateri režiserji navdušeni nad mojimi albumi in so začeli uporabljati mojo glasbo v svojih filmih. To se je potem počasi razvilo v dogovorjeno sodelovanje, začeli so me klicati, ali bi napisal glasbo za njihov film. Prvi film, pri katerem sem tako sodeloval, je bil Another Happy Day. Zelo rad delam z režiserji, seveda pa je lahko tudi težavno, odvisno od posameznika, toda hkrati je lahko tudi zelo navdihujoče.

Znano je tudi vaše dolgoletno sodelovanje z Nilsom Frahmom, imata tudi skupno spletno stran www.arnaldsfrahm.com. Kako sta se križali vajini poti? In seveda, kdaj načrtujete naslednji sestanek, kjer bo osnovni namen "preživeti nekaj dni brez dela, malo pohodništva, plavanja in pice", kar pa se potem vedno konča z novo glasbo?
Za zdaj nimava nič v načrtu, saj bova oba prihodnje leto na obsežnih turnejah.

Vas kdaj spreleti bojazen, da bi vas utegnil kdo tožiti, češ da ste mu ukradli glasbo. Veliko glasbenikov se s tem sreča prej ali slej?
Ne, v bistvu me tega ni strah. Mislim, da so ljudje, ki tožijo druge zaradi denarja, kreteni.

Na vaši spletni strani je razvidno, da boste na turneji do konec marca, potem sledi še junijski koncert v Oslu. Že veste, kje v Aziji (to je njegova priljubljena destinacija) si boste, ko bo priložnost, polnili baterije?
Dejansko se ne konča marca. Kmalu bodo napovedani še novi koncerti za pomlad, poletje in jesen. Počival bom, ko bom mrtev.