Glasbenik, ki so mu bolezen odkrili na začetku leta 2011, bi se moral 24. oktobra v Pulju udeležiti dobrodelnega koncerta, ki so ga prirejali prav njemu v čast. Podoben koncert za pridobitev finančne pomoči za glasbenikova zdravila so pripravili že februarja, prav tako v puljskem klubu Uljanik.
Legendarna skupina, ponos hrvaške pankovske scene, je širše občinstvo prvič prepričala leta 1987 na festivalu v Subotici, ko je v v konkurenci 300 skupin osvojila prvo mesto. Sledili so nastopi po Nemčiji, Švici, Madžarski in Italiji.
Tedaj je zasedba delovala že šest let. 2. februarja leta 1981 jo je v Pulju ustanovil kitarist Sale Veruda. Poleg Tuste in Veruda sta vse do konca v zasedbi, ki so jo fantje pogosto imenovali tudi kar Stare Pizde ali Majstori s`Mora, igrala še basist Davor Zgrabljić - Bucalo in bobnar Dejo. Kot je za mlade pankovske bende v navadi, je skupina na začetku koncertirala v manjših klubskih dvoranah in redno menjala člane (stalnica je bil le Veruda), postava pa se je ustalila prav s prihodom Branka Črneca. Ekipi se je pridružil leta 1985 sočasno z Diegom Bošućkom - Ptico na bobnih in Nenadom Marijanovićem - dr. Fricem na baskitari.

Tusti se uresničijo sanje
Tusta ni ravno ustrezal stereotipu pankovskih pevcev. Bil je v tridesetih, poročen in oče, z vsemi mladostniškimi traparijami in preobrazbami že za seboj. Pa vendar, zaposlen v puljski ladjedelnici Uljanik, prepoznavnega imidža ni opustil - nosil je dolge lase in usnjeno jakno v upanju, da nekoč uresniči sanje in postane rockpevec.

Na začetku leta 1990 so pod okriljem neodvisne nemške založbe Incognito Records izdali prvi album Bolivia R'N'R, maja še istega leta pa predstavili kultni album Mi smo ovdje samo zbog para, ki je vse do danes njihova najbolj prodajana plošča. Potem ko so jih odbile praktično vse jugoslovanske založbe, so zatočišče našli pri ljubljanskem Helidonu. Polsuh za puljske pankerje je imel urednik založbe, nekdanji pevec Buldožerjev Boris Bele. Album je postregel s skladbami, kot so Neću da radim za dolare, Minijatura, Kako to može in legendarno sedemminutno priredbo skladbe Bandjera Rosa.
Prelomen album jih je izstrelil v sam vrh jugoslovanske pank scene. Leta 1992 izdajo nov album Glupost je neuništiva s skladbami Pisma o Marinu, mari, moru, Bepo vrati se, To nije mjesto za nas, ki ga kritiki pogosto imenujejo kot vrhunec njihove kariere.
Tako je govorio ZaraTusta
Vojna na območju razpadle Jugoslavije zavira delovanje skupine, Sale, Ptica in Fric nadaljujejo sodelovanje s skupino LB Radnički. Takrat izide njihova prva zgoščenka - Tako je govorio ZaraTusta, svojevrstna retrospektiva kariere in slovo od skupnih let. Izšlo je 18. skladb, nekaj jih Sale Veruda napisal med letoma 1981 in 1985, sedem so jih objavili že prej, sedem so jih posneli prvič, dve skladbi - Ništa nije tako dobro da bi bilo dobro in Kad bi naše MC, CD, LP... - sta bili v celoti sveže. Z dvema pesmima so se poklonili starim puljskim pankerjem, skupinama Gola jaja in Visoki napon. Med vojno na območju razpadle Jugoslavije so se večkrat izrekli proti nacionalistični ideologiji tako Beograda kot Zagreba. Decembra leta 2000 so z nastopi v Hali sportova v Novem Beogradu in Novem Sadu postali prvi hrvaški glasbeniki, ki so po razpadu Jugoslavije nastopili v ZRJ.
Po albumu Tako je govorio ZaraTusta iz leta 1993 so sledili še Istra ti materina (s skupino Gori uši Vinetu) in Megapank (oba leta 1995), Fak (Fuck) leto kasneje, Single kolekšn vol. 1 in Cijena Ponosa (oboje leta 1997) ter 1999 še Gratis hits lajv! (Gratis hits live!). Svoj zadnji album Remek-djelo so izdali pred enajstimi leti.