"Pritegnil me je zvok. Harmonika je vsestransko glasbilo, lahko igrate vse, od Bacha do filmske glasbe, jazza. Prav našel sem se v tem," pripoveduje študent drugega letnika ljubljanske akademije za glasbo Mile Đurđević.

"Tisto leto, ko sem se vpisal na ljubljansko glasbeno akademijo, je bilo največ zanimanja za študij harmonike. Igral sem repertoar, ki sem ga pripravljal v srednji šoli za tekmovanje. Res se mi je zdelo neverjetno, da sem prav jaz dobil največ točk," se sprejemnega izpita, na katerem je dosegel vseh sto točk, spominja Mile. Danes je v razredu profesorja Boruta Zagoranskega, ki nam je povedal, da dobiti sto točk na sprejemnem izpitu za študenta pomeni tako čast kot tudi odgovornost: "V bistvu je to za študenta priznanje, po drugi strani pa je to pomemben izziv za prihodnji študij. Ni pa to zelo pogosto, pravzaprav so kar redki takšni primeri." Mileta opisuje kot izjemno radovednega človeka, ki bo kos takšni nalogi: "Vse ga izredno zanima, so redki takšni študenti, sploh pa na začetku študija, da imajo toliko pričakovanj. Midva sva zato skoraj v dnevni komunikaciji, kar je zelo redko za študenta, ker on ima enostavno dodatna vprašanja."

Glasba je postala naše življenje
Mile se je v harmoniko zaljubil še kot otrok, kot pravi, je "vse šlo nekako spontano, sploh to, kako smo se odločili za glasbo. Starejša sestra je začela po naključju. Botra, ki poučuje kitaro, je opazila, da ima sestra talent. Vpisala se je v glasbeno šolo in ta ji je bila všeč. Potem sva se vpisala še jaz in mlajša sestra. Na začetku se je zdelo kot igra, ni bilo resno, pozneje je glasba postala naše življenje." In zakaj prav harmonika? "Sprva sem želel igrati bobne, ampak v naši glasbeni šoli v Smederevu ni bilo na izbiro bobnov. Ta botra je imela harmoniko, ki jo je hranila za svoje otroke ali nekoga od sorodnikov, ampak harmonike ni hotel igrati nihče. Hranila jo je nekaj časa, potem pa mi jo je izročila, ko sem bil star osem let. Rekla je: 'Mile, to je zate.' Takoj mi je bila všeč, malo sem zaigral, vsi so mi ploskali in sem bil zelo ponosen. Pritegnil me je zvok. Harmonika je vsestransko glasbilo, lahko igrate vse, od Bacha do filmske glasbe, jazza. Prav našel sem se v tem."

Harmonika tudi za barok in filmsko glasbo

Pri harmoniki obožuje prav njeno vsestranskost in najraje igra barok in sodobno glasbo. Jezi ga, da ljudje harmoniko pogosto povezujejo samo z narodnozabavno glasbo. Zelo si želi, da bi harmonika dobila svoje pravo mesto in da ne bi veljala le za ljudsko glasbilo, temveč tudi za inštrument za klasično glasbo.

Vadi v Pastoralnem centru SPC-ja v Ljubljani
Rad nastopa na prireditvah srbske skupnosti. Vsak dan veliko vadi in potrebuje prostor za vadbo. Ker je s prostorom pogosto težava, bodisi na Akademiji bodisi v Dijaškem domu, kjer živi, je zaprosil za prosto v Pastoralnem centru SPC-ja, ali lahko pri njih občasno vadi. "Drži. Če želite igrati inštrument, morate veliko vaditi in vedno sem imel težave s prostorom. Enkrat, ko je bila priložnost, sem prišel in jih vprašal, ali bi lahko občasno pri njih vadil, ker je v Pastoralnem centru SPC-ja v Ljubljani veliko prostora. Oni so mi omogočili, da vadim, kadar in kolikor želim. Res imam srečo in sem jim zelo hvaležen.«

Čas z družino človeka obogati
Miletova družina se ukvarja z gojenjem lubenic v vasi Osipaonica 25 kilometrov od Smedereva. Zgodaj so spoznali, da so njihovi otroci glasbeno nadarjeni. Mileta in njegovi sestri so vsak teden vozili v glasbeno šolo. Mile ve, da se njegovi starši marsičemu odrekajo, da bi lahko šolali svoje otroke. Vsako poletje jim pomaga pri delu na polju. "Oče in mama sta veliko žrtvovala za nas. Dvakrat ali trikrat na teden sta nas vozila v Smederevo na ure glasbe. Zato za nas ni bilo poti nazaj, da bi na primer prenehali z glasbo. Pri tem smo jo vzljubili in ves trud je bil poplačan. V času šolanja pa smo zelo ločeni, vsak je šel na svojo stran. Vsak dan mislim na njih in jih zelo pogrešam. Zato je vsako naše srečanje nekaj posebnega, in ko se zberemo in igramo skupaj – to so zame najdragocenejši trenutki. Zelo pogrešam družino, vsako poletje skupaj s sestrama pomagamo staršem. Tudi to delo je zanimivo in čas, ko smo skupaj, to je nekaj kar človeka bogati."

Trio M
Starejša sestra Milena v Trstu študira kitaro, mlajša Marija pa še obiskuje glasbeno šolo in se uči klarinet. Skupaj so ustanovili Trio M, igrajo pa filmsko glasbo. Mile pravi, da je to šele začetek: "Za zdaj smo začeli igrati filmsko glasbo, bomo videli, kaj vse lahko obdelamo, ker v takšni zasedbi lahko igramo vse." Ta izjemni študent je prejel več kot 40 nagrad na glasbenih tekmovanjih. Zanj je življenje z glasbo nekaj najlepšega, s čimer se človek lahko ukvarja.