Če so bile njune prve izdaje tudi sploh prve technoizdaje kakega slovenskega glasbenika, je ta še vedno njuna glavna domena, četudi že dolgo ne več nujno tako zelo vezan na plesišče kot na začetku ... Z njima smo se pogovarjali pred njunim četrtkovim nastopom na Kongresnem trgu.

Začetki vajinega skupnega ustvarjanja segajo v čas, ko sta bila še srednješolca. V katerih letih so se zgodili prvi mejniki?
Zemljič: Do objave najine prve skladbe, se pravi, da je izšla na nosilcu zvoka, je prišlo leta 1992, šlo pa je za kompilacijo. Prva samostojna kratkometražna plošča je izšla dve leti pozneje. Sodelovati sva začela nekje med letoma 1989 in 1990, takrat sva se tudi šele spoznala in temu je sledil nakup prvega sintetizatorja. Tako sva v tistem obdobju začela ustvarjati na zelo primitiven način in na zelo primitivni opremi. Dejansko je šlo za učenje. Ni bilo medmrežja, literature, kakih šol za to … Veliko dela je temeljilo na improvizaciji in sprotnem učenju. So pa bili že takrat v Sloveniji določeni ljudje, ki so imeli znanje s tega področja, od katerih sva lahko dobila vsaj nekaj informacij.

… In kdo so bili ti posamezniki?
Zemljič: Predvsem Aldo Ivančič iz Borghesie in Brane Zorman, malo pozneje tudi Iztok Turk. To je v bistvu prejšnja oziroma prva generacija, dejavna na področju elektronske glasbe pri nas. V kontekstu tehna, za katerega lahko rečemo, da se je takrat dogajal in ki ga midva ustvarjava, pa ni bilo skoraj nikogar.
Klemenčič: Nekaj nas je že bilo. Takrat se je oblikovala nekakšna skupina privržencev različnih slogov elektronske glasbe. Povezovala nas je oddaja Cool Night na Radiu Študent, kjer so sodelovali prej omenjena Aldo in Brane ter Primož Pečovnik. Tam smo se začeli dobivati, sprva smo mlajši le poslušali, ko pa smo imeli tudi že kaj svojega za predstavitev, smo to prinesli na radio in tako je tudi naša glasba pristala v etru.

Lahko bi dejali, da sta bila praktično še mulca, ko sta bila že deležna omemb v pomembnih tujih glasbenih medijih. Kako sta takrat to dojemala in kako so sploh v tistem času potovale te informacije?
Klemenčič: Veliko je temeljilo na lestvicah, tudi lestvicah najljubših plošč ali skladb, ki so jih sestavili priznani didžeji, ki so se v tistem obdobju množično objavljale v teh medijih. Takrat smo vsi dejavno sledili tem objavam, za nama pa je bilo že bilo nekaj precej inovativnih tehnoizdaj in tako sva se tudi midva znašla na teh seznamih, dobila sva tudi nekaj ponudb za intervjuje.
Zemljič: Bila pa je tudi bistvena razlika med devetdesetimi leti in današnjim časom. Scena je bila bistveno manjša, kakovost izdaj pa neprimerljivo višja v primerjavi s sedanjo. Tudi iz razloga, da je bil nekoč za založbo precejšen strošek izdati vinilno ploščo, saj že sam fizični medij seveda stane, treba je bilo natiskati kakšnih tristo promocijskih kopij in jih razposlati na določene naslove, saj še ni bilo digitalne distribucije. To je preprosto že bilo prvo sito. Zato so založbe veliko bolj pazile, kaj so sploh izdale. Seveda pa so tudi že takrat bile nekakovostne izdaje ...

Klemenčič: Ne bi se popolnoma strinjal. Menim, da je bilo teh nekakovostnih izdaj tudi takrat že kar precej. Pač zaradi dejstva, da se je ta glasba v tistem času dobro prodajala ...
Zemljič: Bo držalo, vendar pa je tega bilo radikalno manj, ni bilo take poplave objavljene glasbe, kot danes. Če je tvoja glasba dosegala neko raven, jo je izdala neka zadosti - recimo temu - korektna založba in take založbe so takrat spremljali vsi didžeji. Imela sva to srečo, da je najino prvo v tujini objavljeno ploščo izdala založba Thee Blak Label. Vodil jo je Felix Da Housecat, takrat zelo uveljavljeno ime, v bistvu že kar močna blagovna znamka, ki je pod svojim okriljem izdajal zanimive stvaritve. Te izdaje so bile na podtalni glasbeni sceni seveda opažene; večina medijev in didžejev je spremljala to založbo. In tako je najina glasba pristala na vrhnjih mestih nekaterih lestvic, česar takrat niti nisva mogla nekako ponotranjiti. Tudi na televizijskih kanalih so obstajale oddaje, v katerih so se predstavljale sveže plošče - in tako se je ena od najinih izdaj odvrtela v oddaji nemške Vive. Nekako sva bila v duhu časa in večina je mislila, da se za imenom Random Logic skriva na primer Robert Hood ali kateri drugi producent tega formata.
Klemenčič: Kar zabavno je bilo, da ni nihče pričakoval, da bi takšna glasba lahko bila iz Slovenije. Takrat so bili v bistvu na tem področju uveljavljeni v veliki meri glasbeniki iz Amerike, Anglije ali Nemčije, morda še kdo iz Nizozemske.

Ampak ali ni bila Slovenija na področju elektronske glasbe vendarle že znana zaradi Borghesie in Laibach? Ali je bila tehnoscena nekoliko ločena od te?
Zemljič: Bila je popolnoma ločena! V tistem času, seveda z izjemo te starejše generacije, ni nihče na tehnosceni poznal EBM-a (op. a. Electronic Body Music) Borghesie, Laibach pa so tudi bili popolnoma druga zgodba. Tehno je bil takrat popolnoma nova veja glasbe, ki je sicer res zrasla iz že obstoječih temeljev, vendar je kmalu stala povsem zase. Midva sva na primer zasedbo Kraftwerk slišala šele pozneje.
Klemenčič: Nisva bila neposredno navdahnjena s to sceno oziroma nisva izhajala iz te tradicije. Tehno nam je pomenil nekaj novega in čisto svojega, kar je prišlo iz Detroita. Šlo je za popolnoma nov zvok, ki pa bi ga lahko označili za strogo klubskega.

Danes je tako kot na mnogih drugih področjih tudi pri elektronski glasbi konkretna hiperprodukcija, ki smo se je že prej dotaknili. Lahko bi celo dejali, da mnogi izmed producentov ustanovijo svojo lastno založbo. Bi izpostavila katere določene trenutno aktualne založbe, ki se vama zdijo relevantne, pa recimo ne spadajo v neki koš legendarnih institucij?
Zemljič: Morda ne bi na tem mestu zdaj naštevala nekih imen. Gre hkrati za to, da tudi te, ki bi jih lahko umeščali v neki vrh oziroma jih kot posameznik pač spremljaš, preprosto večinoma nimajo kontinuitete izdaj v smislu njihove kakovosti. Čeprav bi bilo nemara pričakovati, da bo z vse večjo dostopnostjo tehnologije kakovost glasbe naraščala, priča pa smo ravno obratnemu trendu. Poleg same hiperprodukcije je na delu tudi vse več raznih ready-made pripomočkov, še posebej pa pomanjkanje samokritike. Tako se skorajda vse, kar se ustvari, tudi objavi. In če tega ne želi objaviti nobena založba, nekateri ustvarjalci ustanovijo svojo lastno. Hkrati pa so ravno ti ustvarjalci večinoma najbolj agresivni, kar se tiče promocije po raznih spletnih družabnih omrežjih. Dejal bi, da se tako preprosto ustvarja skrajno preveč nekega "šuma" in zato se kdaj niti ne uspeš prebiti do poslušanja vrednih izdaj.

Imata utečeno razdelitev vlog v ustvarjalnem procesu?
Klemenčič: Zdaj, ko delava v Gregorjevem studiu večino nekih tehničnih zadev - kot na primer miksanje - opravi on. Z ustvarjalnega vidika pa kakor kdaj …
Zemljič: Od nekdaj delava tako, da sem običajno jaz odgovoren za to, da določene kose opreme povežem v neki organizem, organon. To postavitev lahko opredelimo kot instrument, s katerim sva nato nekaj časa ustvarjala. Potem pa sva pozneje na primer zamenjala katerega od kosov opreme in tako prišla spet do nove postavitve. Ne vem, ali sva v vseh teh letih dvakrat opremo povezala na isti način. Pri naju pač veliko temelji na naključnosti …

Ali je zato bila sprejeta zdaj že davna odločitev za vajino ime Random Logic (sl. naključna logika)? Gre torej za koncept, ki je v nasprotju s strukturno logiko …
Zemljič: Za naju predvsem pomeni način dela, ki ga imava že od nekdaj, in zelo dobro ponazarja glasbo, ki jo ustvarjava. Dejansko gre za vejo matematike, na kateri temelji marsikaj. Vendar pa ga v izhodišču nisva izbrala zaradi matematičnih vod. Zdel se nama je zanimiv paradoks na besedni ravni, pa še zvenelo nama je dobro. Šele čez leta sva ugotovila, da ima termin globlji pomen in da se v bistvu lahko tudi konceptualno navezujeva na to.
Klemenčič: Takrat sva bila še premlada, da bi bila seznanjena s tem. Za to ime sva se odločila tako rekoč čez noč, ker je bil pred nama prvi nastop. Tako sva torej pozneje ugotovila, da res dobro spada k nama, saj ne igrava inštrumentov na klasični način in da je zato veliko naključij, tudi veliko napak. In ravno v teh elementih sva nekako našla bistvo ustvarjenega.

Ali morata "prespati" ustvarjeno delo in mu naslednji dan ponovno prisluhniti, da bi drugače oziroma bolje slišala, kaj sta dejansko sproducirala?

Zemljič: Nikoli ne narediva ene skladbe v eni ustvarjalni seansi. Vse so večplastne, nosijo v sebi veliko zgodb, posebnih trenutkov in čustev, ki so prepletena v njih.
Klemenčič: Na primer prepustiva se jammanju, ko pa se naslednjič dobiva, se ponovno lotiva tega materiala, veliko je nato še večkratnega nasnemavanja in urejanja, saj lahko zelo hitro lahko nastane tudi kaos. Nedvomno je treba zadeve "prespati", saj včasih pred tem res ne veš, ali je to sploh čemu podobno.

Se kdaj med delom skregata - glede na to, da sta tandem? Gresta kdaj iz studia popolnoma besna drug na drugega?
Klemenčič: Ne, prav skregala se zagotovo nisva nikoli.
Zemljič: Imava zelo poseben način dela. Recimo, da se pač ne strinjava in pogosto lahko zato zelo dolgo traja, da kaj narediva do konca, vendar sva s končnim rezultatom potem oba zadovoljna. To pomeni tudi, da mora nedvomno biti debata, vendar pa nikoli ne sprejemava nekih hudih kompromisov, ker sva oba preveč perfekcionistično naravnana. Če pride do tega, da se ne strinjava zares oba glede neke skladbe, ta pač ne bo nikjer pristala. In čas je praviloma nato tudi potrdil, da je taka odločitev bila edina prava.

Na vajini spletni strani najprej naletimo na citat italijanskega medijskega teoretika in kulturnega aktivista Franca "Bifa" Berardija, ki je bil ravno pred kratkim v Sloveniji. Gre za odlomek iz njegovega dela Biopolitics and Connective Mutation, ki v bistvu govori o sovpadanju, povezovanju, združljivosti različnih delov itd. ... Kdaj in zakaj je pristal na vajinem naslovu?
Zemljič: Sam citat sva objavila na najini strani še pred Berardijevim obiskom v Sloveniji. Vendar je za to odgovoren najin kolega Marko Bauer, ki je sicer filmski kritik, predvsem pa lahko zanj rečem, da prebere velikanske količine knjig in ima bistveno drugačen uvid v svet, kot ga imava na primer midva. Tako smo se z njim enkrat pogovarjali o konceptu nove plošče, kako je narejena in o samem številu π. Po tem pa mi je Marko poslal ta Berardijev citat, ker je menil, da bi nama lahko bil zanimiv. Dejansko pa se nama je zdelo, kakor da bi nekdo prav do pikice natančno opisal najin način in koncept dela. Nisva pa se sama lotila študiranja njegovih besedil (nasmešek). Sva pa Bauerju tudi poslala v poslušanje svojo novo ploščo, ker sva želela, da napiše nekakšno vnaprejšnjo recenzijo še pred njenim izidom, saj naju je zanimalo, kako jo sliši nekdo, ki se sicer ne posveča temu glasbenemu področju.
Klemenčič: Da, imava nekaj recenzij plošče, ki ni izšla in tako v bistvu ne obstaja (nasmešek).

V kakšnem formatu oziroma formatih bo izšel album π?
Zemljič: Najverjetneje bo izšel v multimedijski obliki, saj imava narejene sovpadajoče vizualizacije za ves album, za vsako skladbo posebej. Ustvaril jih je dvojec Izland, se pravi Gašper Milkovič Biloslav in Marko Vivoda. Glede na to, da se glasba danes pogosto tudi gleda, se nama zdi to najbolj smiselno. Vendar ne v obliki DVD-ja ali Blue-raya, najbrž bo šlo za izdajo Vimeo v visoki ločljivosti, ki se jo bo dalo kupiti. Ali pa celoten paket, tako z video- kot avdiomaterialom. Razmišljava tudi o verziji, ki bi bila namenjena posebej samo poslušanju na slušalke, saj veliko ljudi danes glasbo konzumira prek slušalk. Z uporabo določenih stereofonskih principov pri miksanju je mogoče doseči tridimenzionalni zvok.
Klemenčič: Nekaj izbranih skladb pa bi vendarle rada izdala na vinilu, recimo kot neki klubski material.

Če se še malo dotaknemo vizualne komponente π-ja … Delo dvojca Izland je v bistvu precej blizu vajinemu glasbenemu ustvarjanju - v izhodišču analogno in tehnično zelo dovršeno …
Zemljič: Konceptualno smo si zelo blizu. Preden smo začeli sodelovati, sva malo proučevala kimatiko, se pravi upodabljanje zvoka. Nato pa sem vizualizacije Izland prvič videl na koncertu Silence in mi je bilo takoj jasno, da je to tisto, kar iščeva. Stopila sva v stik z njima, super smo se ujeli, prepričana sva, da ne bi mogla najti boljše kombinacije za ta album. Tako v konceptualnem smislu, kot tudi glede na to, zadeva sinergično deluje na odru.

Smo v pogovoru kaj pomembnega izpustili in bi za konec želela to sama dodati?
Klemenčič: Rave on (smeh)!