45-letni glasbenik je zaslovel predvsem kot pevec punk skupine Black Flag, v zadnjih letih pa je svojo ustvarjalnost usmeril še v pisateljsko, založniško in igralsko kariero; na ameriški kabelski televiziji The Independent Film Channel bodo ta konec tedna začeli predvajati tudi drugo sezono pogovorne oddaje z zgovornim naslovom The Henry Rollins Show (lani je imela naslov Henry's Film Corner, kljub spremembi naslova pa gre še vedno predvsem za intervjuje z igralci).

Rollins zanimivih obratov v svoji karieri (ki bi jih nekateri morda označili za posledico staranja) ne vidi kot odklona od rokenrol življenja: „Prav super bi bilo, če bi lahko svojo kariero končal „nizkoproračunsko“, kot kak Mark Twain“, je pevec povedal v nekem intervjuju. Ameriški pisatelj, ki je bil znan predvsem po svojem pronicljivem umu in ostrem humorju, je bil na stara leta namreč vplivna kulturna osebnost, ni pa obelodanil svojega političnega prepričanja.

Rad bi, da bi ga ljudje poslušali
Rollins (ki je bil rojen kot Henry Garfield, pa se mu to ime ni zdelo dovolj rockersko) si je Twaina za vzor postavil zato, “ker so ljudje hoteli slišati, kaj je imel povedati”. Tudi sam naj bi zato v mladosti našel svoj glas v punku, smeri glasbenih odpadnikov, ki so glasno razglašali svoje neodobravanje vlade in družbenih norm. Po razpadu The Black Flag in (ne preveč bleščeči) samostojni karieri v devetdesetih se je Rollins navzven umiril – a jezen je še vedno.

V svoji oddaji se loteva družbenih in kulturnih problematik, ki jih “začini” s kako anekdoto iz svojih potovanj po svetu. “Pojdite enkrat v Indijo ali Afriko, in ko boste tam videli pomanjkanje vode, je ne boste nikoli več zapravljali s polurnim tuširanjem”.

“Nočem biti g. Patriot!”
Rollins pravi, da ga domovina še vedno očara; med svoje prispevke Ameriki uvršča predvsem koncerte, s katerimi je dvigoval moralo vojakom v Afganistanu, Katarju, Kirgiziji, Iraku, Kuvajtu, Hondurasu in v južnem Tihem oceanu. Pravi, da mu veliko vojakov pošilja tudi pisma, v katerih se spovedujejo svojih zločinov. Zaveda se ironije, da kot izrazito liberalni glasbenik podpira vojsko, a pravi, da mu gre pri vsem skupaj za vojake, ki ne diktirajo politike, ampak samo skušajo ohraniti celo kožo.