Pet let pozneje je izšel njegov prvi samostojni album Apokalipso, sledila sta mu še U Širokom Svijetu (2000) in Ruke (2002), pri katerem sta že sodelovala glasbenika, s katerima so pod imenom Rundek Cargo Trio leta 2010 izdali album Plavi Avion, letos pa mu je sledil še Mostovi, ki ga predstavljajo na aktualni turneji. Rundek Cargo Trio tako poleg Rundka na kitari in vokalu sestavljata še Isabel na violini in multiinstrumentalist Dušan Vranić - Duco, ki ga je mogoče slišati na klaviaturah, harmoniki, citrah, tolkalih, občasno pa prispeva tudi vokal.

Darko, trio, v katerem ustvarjate zadnja leta, je pravzaprav vaša prva zasedba s tako malo člani. Kako ste se našli, tudi glede na to, da sicer vsi živite v Parizu, nihče izmed vas pa ni izvorno Francoz?
DR: Za to, da zdaj ustvarjamo v tako majhnem sestavu, obstajata dva razloga. Prvi je ta, da smo prej že vsi trije igrali skupaj v precej večjem sestavu Rundek Cargo Orkestar, vendar je postalo organizacijsko preveč obremenjujoče. Drugi razlog se veže na glasbo samo, saj je postalo ustvarjanje kar nekako težko. Težje smo prišli do - recimo temu - odprtega polja, kjer nastopijo ustvarjalni izzivi. Zgodba našega tria se je pravzaprav začela, ko sem pripravljal svoj tretji samostojni album. Predhodna dva sem posnel med krajšimi obiski Zagreba, kar mi ni omogočalo kontinuiranega ustvarjanja, saj sem bil na ta način preveč razpet med Parizom, kjer sem živel, in Zagrebom, kjer sem torej ustvarjal album. To me je napeljalo do tega, da sem začeli iskati glasbenike, s katerimi bi lahko res kontinuirano sodeloval v Parizu. Tako sta Rundek Cargo Orkestar poleg nas treh sestavljala še Đani Pervan in Vedran Peternel, ki je skrbel za zvok in elektronske posege. Trobilna sekcija in basist sta se nam pridružila pozneje za koncerte na turneji.

I: Darka sem spoznala prek njegove žene, s katero sem takrat sodelovala pri teatralizaciji koncerta klasične glasbe, natančneje Bachovih sonat in suit, ki smo jih želeli na ta način narediti privlačnejše, dostopnejše. Sicer pa sem že od malega povezana z gledališkim odrom, sprva prek baleta od starosti petih let dalje. Preden sem spoznala Darka, nisem vedela nič o njegovem delu, vendar sva začela igrati skupaj in všeč nama je bilo, kako sva lahko skupaj prišla do nekih novih pristopov in načinov, kako je mogoče te razvijati. Tako sva skupaj igrala še pred tole "Cargo zgodbo" - če se prav spomnim, smo takrat nastopali kar pod Darkovim imenom.

DV: V Pariz sem se preselil iz Bosne leta 1994, se pravi nekaj let za Darkom, Isabel pa je že kar nekaj časa živela tam. Bili sem pevec v skupini, ki smo jo imeli z Đanijem in še tremi drugimi glasbeniki. Moja nekdanja žena se že mnoga leta dobro pozna z Darkom in njegovo ženo, jaz pa sem ju prek nje spoznal na neki zabavi. Nato se je Darko obrnil na našo skupino, da bi posneli nekaj pesmi v francoščini. Tako smo te francoske različice pesmi posneli v majhnem improviziranem pariškem studiu, med njimi na primer Apokalipso, Grane smo na vjetru in Ena. Pozneje me je znova povabil k sodelovanju, vendar takrat še sploh ni vedel, da sem tudi klaviaturist. Sčasoma se je najino sodelovanje razvijalo in tako sem sodeloval pri njegovem drugem samostojnem albumu Ruke. Tudi Isabel je bila takrat že zraven in snemali smo v njeni hiši. Bilo nas je pet v osnovni zasedbi, poleg nas treh torej še prej omenjena Vedran in Đani.

Se kdaj, ko sodelujete, pokaže, da je Darko pravzaprav po izobrazbi gledališki režiser - v tem, da bi nekako usmerjal, ali gre dejansko za ustvarjanje v triu? In koliko je zvok gledališča navzoč v vaši glasbi?
DV: Darko je sicer po izobrazbi gledališki režiser, vendar ustvarja tudi veliko glasbe za gledališke predstave, Isabel ima zelo veliko gledaliških izkušenj, tudi jaz jih imam nekaj, vendar pa zares sodelujemo kot trio. Najbrž če bi Darko res želel usmerjati zasedbo, bi si poiskal katera druga dva glasbenika ali glasbenike. Najbolje, da sam pove o svojih režiserskih izkušnjah. Nisem prepričan, da je bil pretirano navdušen (smeh).

DR: Pri ustvarjanju glasbe v skupini me je zares kdaj tudi navdihnila kaka skladba, ki sem jo ustvaril za gledališko predstavo, tudi zato, ker sem oboje večkrat počel vzporedno. Vsekakor me glasba za gledališče navdihuje, in kot je prej nakazal Duco, nam je vsem trem skupno, da gojimo neko nagnjenje oziroma ljubezen do gledališča. Tega se najbolj zavemo, ko skupaj ustvarjamo glasbo za kako predstavo ali pa tudi za film, saj lahko res dobro sodelujemo kot trio. Tega se ne da zlahka razložiti in ni vprašanje izobrazbe, prej gre za neko določeno senzibilnost. In tudi če bi želel biti gledališki režiser, bi to tudi bil, zdi se, da se gledališče in jaz v tem smislu pač nekako nisva našla (nasmešek).

I: Tukaj lahko zase izpostavim, da je bilo zame - tudi zaradi zgodnje povezanosti z glasbo prek baleta - dojemanje glasbe vedno vezano na gibanje, komuniciranje s telesom. Gledališče je zame osrednjega pomena za izražanje, na splošno je veliko mojega dela bilo že od nekdaj vezanega nanj, med drugim sem v preteklosti veliko sodelovala tudi s Petrom Brookom.

Od gledališča k vašim besedilom, kjer bi ocenila, da so precej navzoče teme, ki bi jih lahko označili za arhetipske ...
DR: Besedila so zagotovo pogosto metaforična in simbolična, vendar ne gre za zavestno uporabo nečesa, kar bi prepoznaval kot arhetipe. Vendar se najbrž vso simbolično izražanje, ki ima - če se lahko izrazim tako - neki učinek, po mojem mnenju nanaša na nekaj arhetipskega. Večina besedil je takih, da se lahko berejo na dveh ravneh. Prva je naše zavestno, racionalno dojemanje lastnih vsakodnevnih izkušenj, druga pa je neka vzporedna zgodba, ki se komu med poslušanjem razkrije, komu mogoče tudi ne. Seveda ta dvojnost pri besedilih prinese neko odprtost, ki ponuja možnost nečesa presežnega.

Družba naj bi - sicer idealistično gledano - šla z razvojem v smeri vse večjega osvobajanja svojih članov, vendar ali so danes po vašem mnenju novejše generacije sploh svobodnejše od prejšnjih, čeprav je morda formalno gledano svobode res več? In kako čim več svobode doseči na povsem praktični ravni, tudi kot umetnik?
I: Na eksterni ravni imamo zagotovo danes manj svobode, saj smo z vseh strani napadani s stereotipi, ki jih prinašajo mediji ali politične ideologije. Zato je jasno, da se na tej ravni ne da doseči svobode - ta se vse bolj kaže kot nekaj, kar moraš razviti sam, to pa pomeni tudi boj proti tem negativnim vplivom, ki jih prinaša ustvarjanje stereotipov, ki te zlahka ujame. Žal je res tako, da smo danes še manj svobodni zaradi vseh teh vplivov sodobne družbe, ki na zunaj morda res delujejo osvobajajoče, pravzaprav pa imajo prav nasprotni učinek.

DR: Novi album smo ustvarjali približno tri leta in v tem procesu ustvarjanja smo mu poskušali dati obliko, ki bo zmožna nekaj sporočati. Za nas to pomeni, da smo korak za korakom poskušali ustvarjati material, ki bo iskren, kolikor se le da. Najbrž je ta iskrenost še najbliže svobodi.

DV: V današnji demokraciji je tudi svoboda postala blagovna znamka, skoraj nič drugačna od Coca-Cole. Nekaj, kar lahko nekomu prodajaš ali pa skorajda naprtiš. Svoboda mišljenja je vedno pod vplivom tega, kar je okoli tebe, s čimer si v stiku. Kot je dejala Isabel, stereotipi zreducirajo življenje na nekaj zelo ozkega. Svobodo v sodobnem svetu bi primerjal s svežo vodo, ki jo kupiš v plastenki.

I: Naj dodam še en zelo preprost primer iz prakse: ko mi trije ustvarimo kaj novega in s tem materialom namenimo odigrat nekaj koncertov, se moramo na neki način s temi novimi stvarmi skorajda bojevati. Dogaja se namreč, da nas radi promovirajo s starimi Darkovimi stvaritvami. Mi imamo nov album, ki smo ga ustvarili s tem, kar danes zmoremo, oziroma z znanjem, ki ga imamo danes, ali sporočilom, ki ga želimo zagovarjati v javnosti - za najave pa mediji uporabljajo recimo skladbi Ena ali Apokalipso.

DV: Seveda je razumljivo, da je Darko uveljavljen glasbenik, ki je tako prepoznanje dosegel z določenimi karakteristikami ali vrednotami svojega dela in od katerega javnost nato tudi pričakuje nekaj določenega. To bi primerjal s situacijo, ko taksistu vsakič znova daš nekaj napitnine, in če mu je nato enkrat ne daš, je lahko ta zelo razkačen ... No, to je moja dejanska izkušnja (smeh). Gre pač za stalno prevpraševanje samega sebe, brez tega zame nič nima pravega smisla.

DR: Če želiš kot ustvarjalec komunicirati z zunanjim svetom, nisi le v položaju, da zavzameš neko stališče do stereotipov, ki si jih morda tako ali tako že ponotranjil, temveč moraš tudi znati nekako prepoznati stanje duha občinstva, ki ga želiš nagovoriti. Tukaj se lahko spet samo navežem na pomembnost iskrenosti, ki sem jo že prej omenil.

V Franciji kultura - vsaj tradicionalno gledano - zavzema precej visoko mesto v družbi, kljub temu pa najbrž zadeve na praktični ravni niso tako preproste. Kako se preživljate glasbeniki?
DR: Za zdaj nam uspeva, da se preživljamo z ustvarjanjem glasbe, saj poleg lastne glasbe ustvarimo kdaj kaj tudi po naročilu za gledališča, ampak pretežno se preživljamo z nastopanjem v živo. Vendar se nikoli ne ve, kako bo v prihodnosti. Dejstvo je, da je eno izmed naših - recimo temu - sidrišč, prav ta "Rundek stereotip", ki torej še vedno obstaja ter ima neki določen sloves in bo še nekaj časa pritegoval določeno število ljudi, zaradi česar bodo posledično pripravljeni plačati za koncertno vstopnico ali kupiti ploščo.

Darko, videli smo vas v akciji za rešitev sarajevskega Narodnega muzeja, naslovljeni Ja sam muzej, v kateri ste tako umetniki kot splošna javnost opomnili na pomembnost ponovnega odprtja oziroma nadaljnjega obstoja muzeja, ki je bil zaradi pomanjkanja sredstev zaprt že več let. Gre torej za področje institucionalne kulture, kljub temu pa se morajo posamezniki zavzemati za njen najosnovnejši obstoj …
DR: V tej akciji sem končal prek Sabine Šabić, naše agentke v BiH-u, ki je precej dejavna na področju kulturnih in humanitarnih akcij. Položaj je zares precej paradoksalen, saj če bi me na primer pred 40 leti kdo vprašal, ali bi sodeloval, bi ga zagotovo gladko zavrnil. Institucijo, kot je narodni muzej, sem seveda takrat dojemal kot nekaj, kar predstavlja državo oziroma institucionalno kulturo, kar se neposredno povezuje z močjo, formalnostjo, avtoriteto, elitizmom, odtujitvijo … Danes pa se recimo prav tak muzej bolj kaže kot neki branik ali ohranjavalec misli na visoki ravni, smiselne kontekstualizacije in vzpostavljanja razumevanja, ki umanjkajo v številnih današnjih sredstvih komunikacije, ki se usmerjajo pretežno v manipuliranje, ki nekomu prinaša dobiček.
Naj se na tej točki navežem na izjavo Iggyja Popa, ki je povedal, da se je precej čudno počutil, ko je zdaj v zrelih letih eno svojih zgodnjih plošč v glasbeni prodajalni videl v razdelku "klasiki" …
DR: Jaz bi se vprašal, kje je potem Beethoven, če smo se mi znašli med klasiki (smeh).