Ena od petih premier, ki smo jim bili priča na festivalu Ex Ponto med 18. in 26. septembrom, in še ena izmed velikih mednarodnih koprodukcij. Predstava Hura, Nosferatu je nastala namreč v koprodukciji Nove evropske teatrske mrežće – Neta, KD B-51, Primorskega dramskega gledališča iz Nove Gorice in Slovenskega mladinskega gledališča.

Ob koncu dvaindvajsete izvedbe festivala smo se pogovarjali z direktorjem in ustanoviteljem festivala Ex Ponto, Damirjem Domitrovićem Kosom.

Festival Ex Ponto je bil prvotno zamišljen kot humanitarno in socialno gibanje za pomoč beguncem, predvsem tistim iz BiH-a, umetnikom, da bi se lažje uveljavili v novem prostoru, v Sloveniji. Po 22 letih se zdi, kot da smo spet na začetku; tukaj so spet begunci in tukaj je spet Ex Ponto.

Ker so nekoč Ovidija zaradi preveč radikalne poetike pregnali iz Rima v hribe Ponto zraven Črnega morja, kjer je trpel, ampak je bil tudi ustvarjalen, smo našim humanitarno-socialno-kulturnim potezam dali leta 1993 naziv Ex Ponto - kot simbol ustvarjalnosti v izgnanstvu. Dobili smo idejo, da zaradi prijaznosti, pomoči, ki sta ju takrat Ljubljana in Slovenija izkazali beguncem, naredimo tudi festival Ex Ponto kot edini mogoči način zahvale pregnanih ljudi. Seveda, veliko ljudi, predvsem kulturnikov, se je pozneje prilagodilo okolju in so ostali v Sloveniji. Festival Ex Ponto je po končani vojni leta 1995 in umiritvi stanja na območju nekdanje skupne države leta 1997 del programa izpeljal v Ljubljani, drugi del programa s slovenskimi umetniki pa je bil na povabilo partnerskih bosanskih festivalov in gledališč realiziran v Sarajevu.
Med letoma 1991 in 1998 sta bila Ex Ponto in Kulturno društvo B-51 edina, ki sta ohranjala stike in kulturno sodelovala z območjem nekdanje skupne države. Šele leta 1999 se je Ex Ponto profiliral kot mednarodni festival uprizoritvenih umetnosti in postopoma razširjal svoje področje delovanja na druge dele Evrope. In če primerjam tisto obdobje z današnjim, je jasno, da smo posamezniki in nevladne organizacije pri tej pomoči beguncem predvsem učinkovitejši in hitrejši, kot je to država s svojimi ukrepi ali celo ovirami. Ker se ta problematika očitno ciklično ponavlja, upam, da se ne bo zgodilo čez 20 let nekaj podobnega nam ali našim otrokom in da se zaradi nekakšne vojne ne bomo znašli v eni izmed državic, ki bo neprijazna do nas in nam bo zaračunavala celo prenočišče.

Ampak na neki način je tudi sam festival, čeprav je lokacijsko umeščen v središče Slovenije, neke vrste begunec. Že s svojimi predstavami, koprodukcijami, dobesedno kliče po tem, da se izseli.
Ex Ponto se je skozi svoje procese razvoja, razširjanja programskih potez, ustvarjanja koprodukcij na evropski ravni ter promocije domače kulture v tujini že zdavnaj umestil v Ljubljano in Slovenijo. Ne glede na to sem prvič razmišljal o festivalu kot morebitnem beguncu prav v zadnjih treh letih.

Zakaj?
Zaradi nenavadne državne kulturne politike in odnosa do festivalov in podobnih mednarodnih projektov: zaradi svojega kakovostnega programa je festival Ex Ponto program EACEA iz Bruslja izbral med 23 evropskimi festivali (od 680 prijavljenih), ki so bili v obdobju 2011-2013 sofinancirani neposredno iz Bruslja. Istočasno pa program festivala Ex Ponto in Kulturnega društva B-51 ni dobil zadostne podpore tukajšnje kulturne politike. Ministrstvo za kulturo je celo izločilo naš program iz tako imenovanega programskega sofinanciranja, ki smo ga bili deležni vrsto let.

V času potrditve Evropske komisije so nas naše domače komisije in način razmišljanja o evropskih projektih privedli do najtežjega finančnega položaja v naši zgodovini. Ta pa je dolgotrajen, saj Kulturno društvo B-51 obstaja od leta 1991. Hkrati pa smo imeli ponudbe, da festival preprosto preselimo in nadaljujemo svoj program v tujini. Na srečo smo si opomogli. Ampak zgodba se nadaljuje; ni posluha za evropsko priznane projekte. Samo kot primer: na sosednjem Hrvaškem in v marsikateri drugi evropski državi evropsko priznane in podprte projekte avtomatično podpirajo država in občine, in to v obsegu, ki je potreben za izvedbo projekta.

Festival črpa svojo energijo iz prostora, ki geografsko zajema predvsem jugovzhodno in vzhodno Evropo, regijo, v kateri nič ni tako, kot je videti na prvi pogled, kjer so opazne take ali drugačne razlike. Kako in s čim uspe festivalu vse to združiti?
Lanska zmagovalna predstava po mnenju našega zvestega občinstva je bila mehiška predstava Amarilo, letošnja otvoritvena predstava je bila predstava iz Gruzije, tako da lahko rečem, da so okviri iz jugovzhodne in vzhodne Evrope že zdavnaj preseženi. Vse izbrane predstave združuje okvirna tema festivala, ki jo izberemo vsako leto. Prizadevamo pa si, da bi bili vedno aktualni in kritični do samih sebe in okolja.

Letošnje vodilo oziroma slogan festivala je Samo moj svet. Kakšen je ta svet?
Industrializacija duha in poudarek na materialni pomen življenja sta nas privedla do razvrednotenja osnovnih človeških značilnosti. Vsi postajamo številke. Prav vsi. Brez izjeme. Tako begunci kot umetniki, tako vojaki kot delavci v tovarnah in podjetjih. Kategorizirajo nas v odstotke, ki jih je treba nekako zadovoljiti in pripeljati čim manj boleče do smrti. To nas je vodilo pri izbiri predstav; v ospredje smo dali specifične posameznike iz literarne zgodovine, ki jih gledališče pogosto obdeluje (Dorian Grey, Medeja, Ciril in Metod ...), poleg njih pa še aktualne posameznike in njihove gledališko obdelane življenjske poti. Na primer prebeglo sirsko deklico, pa Vido, ki se bori z dawnovim sindromom in epileptičnimi napadi, spoznali smo zgodbo obiralke tobaka Mumine iz Makedonije, pa zgodbo Bojana iz Pulja, Marie, dveh mladih lezbijk v neprijaznem domačem okolju ... SAMO MOJ SVET je njihov svet, kajti vsak posameznik ima svoj svet. Veliki svet, ki je samo njegov.

In kam je v tem svetu umeščen človek? Kje je mesto umetniku?
Človek je na prvem mestu. V sistemu vrednost je najvišje. Na letošnjem Ex Pontu se kar štiri predstave in nekaj dokumentarnih filmov ukvarja s statusom umetnika v tem sodobnem svetu številk in odstotkov, odpira problematiko pridobitve in pomena zaupanja in ljubezni pri oblikovanju človeških odnosov, ukvarjajo se s fenomenom izogibanja manipulacijam in upora vsiljenim pogojem za eksistenco. Mogoče tema deluje malce iluzorno ali utopično, toda ne glede na to sem prepričan, da nam je prav to prepotrebno. Kot da smo pozabili, da smo ljudje. Kriza duha dominira že vrsto let in doživlja kulminacijo, nad katero bi morali biti zaskrbljeni. Aktualna dogajanja okrog beguncev pri nas in drugod to potrjujejo. Ex Ponto opozarja, pozitivno pristopa in posredno preusmerja vrednote nekam drugam - v bolj človeško ravnanje.

Predstave, ki jih ponuja Ex Ponto, so na svoj način in za marsikoga tudi provokativne. Pa vendar gledalci razen izjemoma ne zapuščajo dvoran. In tudi kakšnim glasnim protestom še nismo bili priča. Kako bi to komentirali?
Tudi letošnje predstave so odlično obiskane, čeprav je naš program precej provokativen in družbeno kritičen. Res je, v primerjavi z obdobjem pred petimi ali desetimi leti precej manj ljudi zapušča dvorane. Menim, da naše občinstvo to preprosto potrebuje, da se vse bolj zaveda medijskih in drugih manipulacij, všeč jim je, da se sooči s temo in težavo, svojo ali tujo, ker je to edini način, da se objektivno in kritično razmišlja. Gledališče počasi postaja edini "prostor resnice".

Letošnji festival nam ponuja kar pet slovenskih premier, od tega dve plesni. Zavidljiva številka, še posebej če vzamemo v zakup to, da je vsega skupaj na festivalu enajst odrskih dogajanj. Nacionalna nota je letos še posebej močna. Nas mora to, da je letos toliko slovenskih zgodb, kaj bolj skrbeti? Kaj nam to pove?
Če štejemo predstave, dokumentarne filme, koncerte itd., ponuja festival letos kar 24 dogodkov. Da, in med njimi kar pet premier. Ampak pomembneje je to, da je večina teh premier rezultat mednarodnih koprodukcij in da so naši avtorji svojo ustvarjalnost in rezultate že pokazali v drugih državah. Ex Ponto jim omogoča, da to naredijo tudi v Ljubljani. To nam hkrati pove tudi to, da domači prostor in sofinanciranje države ne omogočata izvedbe projekta, da je izvedba mogoča samo skozi mednarodno sodelovanje. Žal. To je ogledalo vsesplošne krize, ki se vselej najbolj zrcali prav v kulturi.

Festival se je mednarodno uveljavil in s tem zasidral na zemljevidu festivalskih dogajanj. Toda ali mu to omogoča preživetje?
Naše preživetje trenutno omogočajo MOL z rednim sofinanciranjem programa, ministrstvo za kulturo s simbolično projektno podporo in NETA, Nova evropska teatrska mreža, ki nam omogoča kakovosten mednarodni gledališki program festivala. Žalostno je, da se znotraj domačih političnih krogov ne zavedajo izredno visoke kakovosti naše kulture. Kultura sicer ne more biti odrešitelj, sama ne zmore rešiti krize, je pa lahko idealno orodje za promocijo in iskanje reprezentančnosti v evropskih okvirih. Naša država ni v ničemer reprezentančna razen v kulturi, ampak tega se ne zavedamo.

In če smo pri gledališču, ki je pri nas izredno kvalitetno in razvito, in pri mednarodnih gledališkh festivalih, je treba poudariti, da imamo poleg EXPONTA, odlične mednarodne gledališke festivale z drugačnim konceptom: Mladi levi, Mesto žensk, Exodos.., ki so prepuščeni iznajdljivosti producentov ter simboličnemu sofinanciranju s strani naše države. Na primer, sofinanciranje našega 22.EXPONTA s strani Ministrstva za kulturo, je komaj zadostovalo za pokritje stroškov otvoritvene predstave. Vsega skupaj pa smo imeli 24 festivalskih. Kot da obstaja želja, da se to postopoma ugasne.

No, pa sva pri projektu NETA (Nova evropska teatrska akcija – New European Theatre Action), katere generalni sekretar si. Gre za mrežo evropskih festivalov, med katerimi je tudi Ex Ponto. Kaj to konkretno pomeni za Slovenijo? Za slovensko gledališče? Za slovensko umetnost?
NETA - Nova evropska teatrska akcija je nastala leta 2004, danes ima 69 članov, festivalov in gledališč iz 19 evropskih držav. Festival in jaz osebno smo med soustanovitelji mreže. Festival NETA, ki sem ga skupaj z romunskim ministrom za kulturo letos odprl v enem izmed največjih in najsodobnejših evropskih gledališč, v Nacionalnem gledališču v Bukarešti, je gostil 13 predstav, med katerimi so bile tudi tri naše produkcije ali koprodukcije. Na festivalu je sodelovalo 17 evropskih držav, veliko producentov in direktorjev z zahodnega evropskega območja.
Festival je bil odlično promoviran in obiskan. To omenjam zaradi tega, ker menim, da je mreža NETA odlična priložnost za promocijo slovenske kulture, predvsem gledališča in plesa. Poudariti pa velja tudi to, da je sedež NETE v Ljubljani.

NETA se večinoma in predvsem posveča uprizoritvenim umetnostim. Vaš cilj pa je s svojimi dejavnostmi poseči tudi v druge kulturne sfere. Še več, celo v tiste, ki s kulturo nimajo veliko skupnega. Za kaj gre?
Triletni program mreže NETA sem napisal na začetku lanskega leta, poslali smo ga na razpis za evropske mreže na EACEA v Bruselj. Bil sem prepričan, da bo mreža dobila podporo zaradi svoje specifičnosti in programa. Od 53 prijavljenih programov nas je samo 22 dobilo triletno podporo, in to v vrednosti 80 odstotkov sofinanciranja programa. Neta je edina mreža iz vzhodnega dela Evrope, ki je podprta na tem razpisu. Program zajema - poleg festivalskih programov NETA in velikega festivala NETA ter dveh mednarodnih koprodukcij na letni ravni - še mednarodni gledališki ansambel NETA, NETA art televizijo, Neta inštitut in različne oblike promocije mreže v evropskih državah. Program mreže se konkretno približuje zdravstvu, šolstvu, turizmu, ustvarja nov medij in na splošno zagovarja večjo širino gledališča ne samo na drugih področjih kulture, ampak precej širše in afirmativno skozi konkretne projekte.

Moja ideja je, da se pozneje poveže tudi s športom - na splošno gre za prepotrebno afirmacijo, angažiranost in popularizacijo gledališča in plesa. V nasprotnem primeru bosta pozneje sledili vloga gledališča kot kulturnega ekskluzivizma in še težja vloga umetnikov, predvsem režiserjev in igralcev.

Za vsem skupaj stoji Društvo B-51. Ali bolje povedano, vse skupaj je prišlo iz bunkerja na Gerbičevi 51 v Ljubljani. Kako bi opisali vaše začetke? Kako in kaj se je dogajalo tam pred 22 leti?
Konec osemdesetih in proti koncu obstoja nekdanje države smo skupina študentov, prepotrebni kulturnih dogajanj, preuredili vojaško zaklonišče zraven študentskega doma na Gerbičevi 51 v študentski kulturni klub. Ta klub, bunker, smo poimenovali B-51, napisali manifest B-51 in začeli organizirali različne glasbene in druge prireditve. Leta 1991 je nastalo tudi Kulturno društvo B-51, klub je postal zelo popularen med študentsko populacijo, mi smo pa začeli tudi prve produkcije, organizacijo velikih rockovskih koncertov in tako dalje. Krasila nas je odprtost, kar je privedlo do pomoči beguncem, študentom, čez nekaj let pa je nastal tudi naš največji projekt Ex Ponto. Mednarodne organizacije, postopoma tudi občina in država so začele podpirati našo dejavnost in program društva, zaradi česar smo se hitro začeli razvijati v mednarodno uveljavljen kulturni subjekt. V bunkerju, v študentskem klubu, so marsikateri današnji domači uveljavljeni kulturniki imeli svoje prve predstave, koncerte, razstave, promocije knjig ...

Postopoma se je zamenjala tudi študentska generacija, ki je vodila bunker; sam sem vse do leta 1998 kot najvztrajnejši uvajal nove študente. In v trenutku, ko sem opazil, da bunker izgublja svojo prvotno identiteto, smo v časopisih objavili osmrtnico in prenehali delovati. Končalo se je desetletno obdobje delovanja bunkerja na Gerbičevi. Kulturno društvo B-51 je nadaljevalo svoje kulturno misijonarstvo še naprej, razvijali so se Ex Ponto, mednarodne koprodukcije ...

Iz bunkerja do vladnih palač v Bruslju. Kakšna je bila ta pot?
Vse se je začelo pod zemljo torej. Potem se je razvilo Kulturno društvo B-51, mednarodni festival Ex Ponto, evropska mreža NETA, podpora in komunikacija z Brusljem ... Formalno smo nastali 1991 - ali to ne spominja tudi na našo državo in njen razvoj? Preseneča me, da prav tako podobnih sebi ta država ne razume dovolj.