Ker glasbenik anarhije že več let ne seje več z odrov, si je našel nov medij: s svojo oddajo, Jonesy Jukebox, je v zadnjih nekaj mesecih postal največji zaklad losangeleške radijske postaje Indie.
Vsak dan med poldnevom in drugo uro popoldne vse širšemu krogu poslušalcev (ujamete ga lahko tudi na spletu) ponuja vpogled v glasbeni okus starega punkerskega mačka. Vse skupaj Jones začini še s sočnimi komentarji na račun vsega: od glasbe, Boga in politike pa do vremena.

Najbolj mu grejo na živce didžeji, ki iz strahu pred tišino vsako prosto sekundo zapolnijo z mašili in narejeno dobro voljo. Po njegovem mora radijski eter, tako kot dober kitarski solo, včasih malo zadihati.

Nekje je treba potegniti črto ...
Jones, ki po 22 letih v Združenih državah Amerik še ni izgubil močnega londonskega naglasa, v svoji oddaj ne vrti le angleškega punka, ampak povsem eklektično mešanico različnih glasbenih zvrsti – črto potegne le pred Led Zeppelini in »numetalskimi fantovskimi skupinami«.

Producenti imajo z voditeljem le eno težavo: ne morejo ga prepričati, da bi izustil kakšno sočno kletvico manj.