Skladatelj in dirigent je prav na temo srečanja dveh kultur in možnosti mirnega sobivanja na libreto Milana Dekleva napisal mladinsko opero Všeč si mi. V tej je med drugim prepoznal sijajno priložnost, da poveže elemente najrazličnejših glasbenih tradicij, ki ga tudi sicer vznemirjajo. Ne samo v strogo glasbenem smislu, ampak tudi v tem, kakšno vlogo ima lahko glasba v vsakdanjem življenju. Ena od velikih ljubezni je zanj tudi najrazličnejša starejša glasba. "Čim starejša je, bolj mi imponira," pravi.

Skladatelj in dirigent Damijan Močnik je mednarodno prepoznaven glasbeni ustvarjalec. Letos je prejel nagrado Prešernovega sklada za bogat opus vokalne in vokalno-instrumentalne glasbe, ki jo je ustvaril v zadnjih treh letih. Predstavitve njegovih skladb sta pripravila Francoski radio in Radio SWR iz Stuttgarta, v okviru projektov Evropske zveze radijskih postaj jo je bilo mogoče slišati tudi v več državah po Evropi.

Najprej iskrene čestitke ob prejemu nagrade Prešernovega sklada. Gotovo vam ta nagrada veliko pomeni.

Vsaka nagrada človeku godi, da se tudi zunaj kroga glasbenikov spomnijo na njegovo delo, hkrati pa mi pomeni tudi obveznost, da naprej delam še bolj kakovostno.

Kot ugotavlja stroka, ste bili v zadnjem obdobju deležni številnih domačih in mednarodnih uspehov. Če se najprej ustaviva pri mednarodnih uspehih: leta 2018 ste bili vključeni v izbor skladateljev tedna Francoskega radia. Za to priložnost ste dobili tudi naročilo za novo skladbo za dva mešana zbora.
Tako je. Ko sem že leto pred tem sodeloval z Zborom Francoskega radia, sem napisal skladbo Peregrinatio za festival v Montpellieru na temo Camino. Takrat so postali tudi uredniki pozorni name. In ko je med francoskimi skladatelji zazevala praznina – vsak teden namreč predstavljajo nekoga, da izbere izmed svojih starih del ali pa napiše nova dela po točno določenem scenariju –, so se spomnili name in tako sem izbral štiri svoje starejše skladbe ter napisal tudi novo. Gre namreč za zanimivo predstavitev. Vsak dan predvajajo eno dvominutno skladbo izbranega skladatelja s kratko izjavo, vseh pet skladb pa mora zazveneti kot celota, ker potem predvajajo v soboto vseh pet skladb naenkrat, sledi pa tudi daljši pogovor s skladateljem. Ker je bil čas zelo kratek, sem lahko iz svojega opusa že izbral štiri skladbe in potem to nadgradil z novo skladbo. Za zaključek so si namreč zaželeli dvominutno skladbo za dva mešana zbora.

Skladbi ste dali naslov Caminante. Ste jo pisali z mislijo na francoske pevce?
Ne, v bistvu sem izhajal iz prejšnje skladbe Peregrinatio. Tako da izhaja iz besede pot – camino, ki je drugače napisana malo v francoščini, malo v latinščini, malo v španščini. Navezuje se na sodobno špansko poezijo, ko hodiš po poti in se približuješ cilju, ob tem pa te spremljajo zvezde.

Druga zelo zanimiva stvar, ki se vam je zgodila v zadnjih treh letih, je bilo sodelovanje z vokalno skupino nemškega radia leta 2019.
To je bilo sodelovanje z vokalno skupino SWR, ki je ena najboljših nemških zasedb, ki se ukvarja s prepevanjem sodobne glasbe. Nemške radijske postaje so jo izbrale, da bi sodelovala na božičnem koncertu Evropske zveze radijskih postaj. Pevci so izbrali božične skladbe Jakobusa Handla Gallusa in Maxa Regerja, iskali so še tretjega skladatelja. Iz različnih predlogov so potem izbrali nekaj mojih skladb in zanimivo je bilo tudi to, da so se odločili, da del teh skladb izvedejo v slovenščini, kar je za tuje zbore in to, da nemški prostor predstavlja božično glasbo drugim evropskim radijskim postajam, kar nenavadna poteza.

Šlo je za vaše motete, ki ste jih pisali na božično tematiko.
Tako je. Mislim, da imam napisane za kakšni dve uri božične glasbe, vključno z Božičnim oratorijem, ki traja 40 minut. In potem več krajših skladb, božično kantato Venit lumen za godalni orkester, orgle in zbor. Nekaj pa imam tudi obdelav slovenskih ljudskih pesmi, vendar ne gre za priredbe, temveč sem vzel okruške ljudskih melodij in iz tega napisal koncertante skladbe.

V obeh primerih je šlo za predstavitev slovenskega skladatelja – enkrat na francoskem, drugič na nemškem radiu. Gre za edinstveno priložnost, in kot ste dejali, to ni nekaj običajnega, s tega vidika je to za vas velika čast.
Vsekakor. Moram pa reči, da se te meje v zadnjem času že brišejo. V ospredju je predvsem kakovost, poseben izraz, ki ga iščejo uredniki. V Nemčiji zagotovo pomaga tudi to, da me že več kot 20 let zastopa tudi nemška založba, ki je izdala dve moji zgoščenki. Ko sem bil še mlajši, sem spremljal, ali me kaj predvajajo na tujih radijih, in je bilo kar veliko predstavitev posameznih skladb ali ciklusov iz zgoščenk. Tudi radijska postaja ameriškega združenja dirigentov ACDA redno predstavlja moja dela, ki so izdana pri založbi Carus. Predvajali so recimo posnetek Pasijona in Božičnega oratorija. Skladatelju godi in ga na drugi strani utrjuje, da piše glasbo, ki lahko seže tudi prek meja Slovenije.

Omeniva še eno priložnost. Glasbena akademija Baden-Württemberg je v počastitev obletnice Beethovnovega rojstva izvedla vašo obsežno kantato An die Freude. To je bilo leta 2020, ki se je v zgodovino zapisalo kot okrogla obletnica Beethovnovega rojstva. Kako je prišlo do te izvedbe?
Z akademije so me že pred leti klicali, ali sem lahko na nekem poletnem tečaju docent za kompozicijo. Takrat sem se odzval. Zanimivo je, da vsako leto vabijo skladatelje različnih usmeritev – od avantgarde do bolj neoklasicistične ali pa druge smeri. Ne vem, kako so se takrat spomnili name. Sodelovanje je bilo zelo uspešno in kmalu sem dobil naročilo za sodelovanje pri projektu, pri čemer so si zaželeli, da iz vsake države en skladatelj napiše mašni stavek. Sledilo je vabilo, ali sem pripravljen sodelovati pri zanimivem projektu, kjer so izpostavili besedilo, ki ga je Beethoven uporabil pri 9. simfoniji, torej verze iz Ode radosti, pri tem pa so želeli, da ni priredba Beethovnove različice, ampak naj vsak od sodelujočih skladateljev napiše načrt, kako bi to uglasbil. To naj naredijo na način, da ima skladba neki odnos z Beethovnovo glasbo.

Tudi zasedba je bila zanimiva, izbrali so zasedbo Orffove Carmine burane, torej dva klavirja in tolkala. Tako sem se poglobil v študij obeh partitur in pripravil zamisel, kako bi to uglasbil, poslal do roka nazaj in sporočili so mi, da so izbrali mene. Ne vem pa, katere skladatelje so še povabili.
Mislim, da je nastala zelo vznemirljiva partitura, ker sem uporabil nekatere motive ali reminiscence na ideje iz celotne Beethovnove 9. simfonije, ne le iz zadnjega stavka. Izvajalci so uživali ob izvedbi in bili so zadovoljni. Umetniški vodja je rekel, da je dobil prav to, kar je želel dobiti. Tudi kritik je napisal, da je nastala zelo energična in vznemirljiva partitura, ki bi je bil tudi Beethoven vesel. Sicer o tem majčkeno dvomim, ampak če so bili vsi ostali zadovoljni, potem sem tudi jaz.

To kantato so potem izvedli na več koncertih po nemških mestih.
Da, izvedel jo je zbor profesionalno izobraženih pevcev, ki se vsako leto dobijo na akademiji in izvedejo koncertni projekt. Včasih sodelujejo tudi na mojstrskih tečajih za dirigente ali skladatelje in imajo ciklus štirih, petih koncertov po Baden-Württembergu, tudi Stuttgartu in okoliških mestih.

Pri nas pa je zelo navdušila vaša mladinska opera, ki ste jo na libreto Milana Dekleva napisali za šest solistov, mladinski zbor in komorni orkester. Gre za mladinsko opero Všeč si mi, ki so jo v sodelovanju z Glasbeno matico Ljubljana izvedli leta 2018. Lahko malce predstavite še ta projekt.
Organsko se je zgodilo, da sem se po velikih vokalno-instrumentalnih projektih zadnjih desetih let, od Pasijona do Božičnega oratorija in drugih skladb, lotil tudi opere. Spodbude so bile že prej, vendar se je nisem lotil. Malo tudi iz strahospoštovanja do same oblike. Kajti stvari želim vedno narediti tako, kot se šika.

O tej operi sem imel več idej. Prva je bila ta, da napišem opero, pri kateri bo imel glavno vlogo zbor, in ne solisti. Torej da ni samo nekaj zborovskih točk, ampak da je zbor eden izmed glavnih protagonistov opere. Druga ideja je bila, da povežemo mlade pevce s profesionalnimi glasbeniki, ker se v tem primeru lahko že med samimi izvajalci pretaka posebna energija. Hkrati sem želel biti v operi aktualen. In tukaj se je Milan Dekleva res odzval s čudovitim libretom, ki izpostavlja nasprotje med posameznikom in množico. Gre za begunskega dečka, ki ga okolica, z izjemo ene deklice, ne sprejme. Uporabil sem lahko tudi najrazličnejše glasbene ideje iz različnih prostorov – iz Afrike, z Bližnjega vzhoda, evropske glasbe malo starejših obdobij, tudi španske folije, plesa iz renesanse. Vse to sem dal na neki skupni imenovalec, da je bilo mogoče doseči več plasti.

Hkrati je bil to dobrodošel izziv za mlade pevce v zboru, ker so se morali preleviti v številne vloge. Od beguncev in otrok v razredu do odraslih, ki se razdelijo v dva tabora in razpravljajo o razlogih za in proti. To je bil zanje res velik izziv, hkrati pa tudi dobrodošla izkušnja.

Hkrati se mi zdi, da tudi vas kot skladatelja nagovarja to aktualno dogajanje, in ste zato izpostavili to temo. Glavna ideja je bilo srečanje dveh kultur in možnost mirnega sobivanja.
Da, zato sem tudi izpostavil vse te različne glasbene elemente. Zelo zanimivo je, da tujo kulturo delno še sprejmemo. Saj pravzaprav vsa popularna glasba temelji na ritmih neevropskih kultur, pa še marsikatera druga stvar. Ko pa je treba vzpostaviti odnos z ljudmi, ki to kulturo gojijo, se odzovemo popolnoma drugače. Tukaj je bila res priložnost, da se izpostavijo razlike in bližine, kaj lahko že v umetnosti združimo. Mislim, da je bila opera uspešna tudi zato, ker ni ponujala jasnih sklepov, ampak je pustila odprt konec in ljudi spodbudila k razmišljanju, ne glede na to, ali so jo gledali mlajši ali starejši.

Kaj vas poleg aktualnega dogajanja okrog nas pri pisanju glasbe še navdihuje?
Zelo se poglabljam v najrazličnejšo starejšo glasbo. Čim starejša je, bolj mi imponira. Ne samo gregorijanski koral, ampak tudi tisto, kar je bilo pred njim. Različne podobe srednjeveškega večglasja. Prav tako me zanima glasba drugih kultur, drugih religij. Ne samo v strogo glasbenem smislu, ampak tudi vloga glasbe v obredih ali vsakdanjem življenju. Tudi glasba, ki se razvija v določenem prostoru. Morda je tu zanimiva skladba Pasche, ki je nastala v sodelovanju z vašim radiem, pri kateri sem na pobudo Janeza Jocifa raziskoval zvočnost gotske cerkve v Pleterjah, kjer so zanimive štimance, ki oblikujejo prostor. Tu sem lahko spet na povsem drug način pristopil do komponiranja in do ozvočenja prostora.

Tudi ta skladba je bila potem izvedena v sklopu koncertnega dneva Zveze evropskih radijskih postaj, tako da so jo slišali po radijskih valovih po Evropi.
Tako je. Na eni strani sem izpostavil glasbo, ki je živela takrat, ko je ta cerkev še bila v samostanski funkciji. Se pravi kartuzijanski koral na eni strani, na drugi strani prvo večglasje, ki se je razvijalo prav v takih prostorih. Potem pa sem, čeprav je šlo za vokalno glasbo, uvedel zraven tudi glasbila. Srednjeveška in ljudska glasbila, iz katerih je mogoče izvabiti zvenenje alikvotnega niza. V teh akustičnih prostorih se je alikvotni niz res slišal zelo mistično, čarobno.

Povejva še, da ste diplomirali iz kompozicije na ljubljanski Akademiji za glasbo, večkrat ste se izpopolnjevali tudi v tujini, predvsem v zborovodstvu, tudi pri priznanem švedskem dirigentu Ericu Ericsonu. Vokal kot takšen vas je torej že od vsega začetka najbolj vznemirjal.
Pravzaprav sem v profesionalno glasbo vstopil – če izvzamem učenje klavirja v glasbeni šoli – prek petja v zboru. Zbor sem spremljal na klavirju in zelo kmalu v mladosti tudi dirigiral, kar nekako ostane v človeku. Med študijem sem se veliko ukvarjal tudi z instrumentalno kompozicijo. Po študiju je predvsem iz potreb, ker sem dobival veliko naročil, prevladal vokalni del. Ampak to svojo ljubezen do velikih zasedb, orkestrov itd. sem lahko izražal v velikih vokalno-instrumentalnih delih, kjer sem v orkestru vedno iskal tudi različne zvočnosti. In jih tudi našel. Bog ve, kam me bo peljala pot, mogoče spet nazaj v popolnoma instrumentalno glasbo. Odprt sem za najrazličnejša sodelovanja ali za svoje ideje. Res pa je, da v zadnjem času že pravzaprav ves čas veliko pobud prihaja od zunaj in se nanje odzivam. Ali pa imam sam idejo in potem s tistimi, ki lahko to izvedejo, najdemo skupni jezik.