Nekdanji “policist” Summers je po pol stoletja v glasbeni industriji prepričan, da je njegove anekdote pripravljenih poslušati veliko ljudi: čeprav je avtobiografija One Train Later izšla šele pred nekaj dnevi, kitarist za naslednjo pomlad že napoveduje izid naslednje – takrat se nam obeta zbirka fotografij, s katerimi je zabeležil viharnejše trenutke kratke, a visokoleteče kariere The Police. Summers še vedno obžaluje, da se skupina nikoli ni podala na “uradno“ poslovilno turnejo: “Odplazili smo se skozi zadnja vrata, kot nam je takratno vodstvo svetovalo, in nismo dali nobene izjave, dokler razpad ni bil sam po sebi očiten.”

Stinga ne bi smeli izpustiti ...
Summers je prepričan, da so vsi skupaj prehitro vrgli puško v koruzo. “Ko smo se znašli na mrtvi točki, bi bil razumnejši pristop reči: Prav, Sting, posnami samostojni album, nato pa se spet dobimo čez dve ali tri leta. Če bi takrat ravnali tako, bi bili danes najverjetneje še skupaj – v ustvarjalni krizi nikakor nismo bili.”

Usodni vlak
Sicer pa se že za naslovom knjige, En vlak kasneje, skriva zanimiva anekdota: potem ko je poskušal srečo v Kaliforniji in pri tem žalostno propadel, se je Summers vrnil v Anglijo in takoj po prihodu na vlaku spoznal Stewarta Copelanda, ki ga je povabil k The Police. In ostalo je, kot pravijo, zgodovina.

63-letni Summers (ki zdaj vendarle živi v Kaliforniji) pravi, da je potreboval desetletja, da se je lahko sprijaznil in nato še popisal nenadni zaton The Police, ki je prišel na petah neverjetno uspešnega albuma Synchronicity leta 1983. Takrat se je dalo njihov uspeh, tako pravi Summers, primerjati samo s tistim skupine The Beatles.