Ivry Gitlis je bil izjemno karizmatična osebnost in glasbenik, vedno odprt za eksperimentacijo; stroka ga šteje med velikane sodobne klasične glasbe. V svoji karieri je igral z nekaterimi najuglednejšimi svetovnimi orkestri, a je bil enako samozavesten, kadar je igral z rockovskimi zvezdniki ali džezisti, kakršen je bil Stephane Grapelli.

Impozantna pojava
Možak, ki je bil v hipu prepoznaven po sršečih laseh in predirljivih modrih očeh, je slovel kot neukrotljiv in muhast glasbenik, ki je igral z zaprtimi očmi in raje improviziral kot sledil notnemu zapisu.

Leta 1955 se je v zgodovino vpisal kot prvi glasbenik iz Izraela, ki je nastopil v Sovjetski zvezi.

Izbral violino, še preden jo je prvič prijel v roke
Gitlis se je leta 1922 rodil v Hajfi; njegovi starši so emigrirali z območja, ki danes spada v Ukrajino. Violino so malemu Ivryju kupili, ko je imel pet let. "Kako sem začel igrati? Preprosto, hotel sem imeti violino, pa čeprav sem bil še tako majhen, da ne bi mogel igrati nanjo. A sem se odločil – izbral sem violino. Pri šestih letih sem nato začel igrati," je pred leti povedal za tiskovno agencijo AFP. Kljub temu je vedno vzbujal vtis, da "se je z violino že rodil," kot so nekoč zapisali v časniku Nouvel Observateur.

Ko je bil star devet let, mu je pot prekrižal Bronislaw Huberman, ustanovitelj Izraelskega filharmoničnega orkestra. V fantu je prepoznal čudežnega dečka in zbral denar za njegovo šolanje v Franciji. Z enajstimi leti je Gitlis vstopil v Pariški konservatorij in že dve leti pozneje osvojil njegovo najvišje priznanje.

Med drugo svetovno vojno je pobegnil v London in se skušal pridružiti letalskim silam, a so ga raje zaposlili z nastopanjem v vojaških taborah, bolnišnicah in tovarnah orožja.

Njegova kariera je dobila resničen zalet leta 1951, ko je na nekem tekmovanju izbruhnil škandal: žirija ni hotela upoštevati glasu ljudstva in mu je namesto zmage prisodila šele peto mesto. Leta 1955 se je prvič predstavil v ZDA in nato potoval po svetu: nastopil je z največjimi dirigenti svojega časa in z vrhunskimi orkestri, na primer s filharmonijami iz New Yorka, Berlina, Dunaja in Izraela.

Zanimala ga je tudi filmska umetnost: med drugim je nastopil v Truffautovi drami Zgodba o Adele H. (1975) in se pojavil kot klatež z violino v enem od filmov o inšpektorju Maigretu.

Nastopal je še globoko v svoja devetdeseta leta. "Tistega dne, ko ne bom več igral na svojo violino, bom mrtev," je leta 2010 izjavil v intervjuju za francoski časnik La Croix.

Celo življenje je bil tudi glasen zagovornik izraelsko-palestinskih mirovnih pogajanj in ambasador dobre volje za Združene narode.