Wallace Roney je bil rojen 25. maja leta 1960 v Filadelfiji, njegov mlajši brat Antoine je prav tako džezovski glasbenik – solist na saksofonu.

Wallace je bil precej glasbeno izobražen – med drugim je študiral na bostonskem Berkleeju, veščin igranja trobente ga je učil tudi Langston Fitzgerald iz baltimorskega simfoničnega orkestra. Že v letih 1979 in 1980 so ga v ugledni ameriški džezovski reviji Downbeat razglasili za najobetavnejšega trobentača, a tudi vsa hvala mu ni pomagala do dostojnega preživetja. Tako je bil na začetku osemdesetih let tako rekoč brezdomec in je spal pri prijateljih. Leta 1983 mu je prvič prekrižal pot njegov idol Miles Davis in mu celo podaril dostojen instrument. Leti 1984 in 1985 je preživel kot član latinoplesnih skupin.

Občutno izboljšanje je nastopilo leta 1986, ko je dobil kar dve mamljivi povabili – dveh uglednih bobnarjev Arta Blakeyja in Tonyja Williamsa za nastope in snemanje plošče. V Blakeyjevih "džezovskih slih" je nasledil Terencea Blancharda in si pridobil veliko glasbene kilometrine. Nato je nastopal z eno zadnjih zasedb Tonyja Williamsa Lifetime. Leta 1991 pa je nastopil na enem zadnjih koncertov Milesa Davisa v švicarskem Montreuxu. To je bilo 8. julija leta 1991 – le nekaj mesecev pred Milesovo smrtjo. Izbor skladb, ki jih je v izvirniku priredil Gil Evans, je izvedel sestav dveh orkestrov – Gila Evansa in Georgea Gruntza ter številnih gostov – s solistom trobentačem Milesom Davisom na čelu. Tej veliki družbi, ki je izvajala skladbe v klasičnih priredbah Gila Evansa, je dirigiral Quincy Jones. Posnetki so prvič izšli leta 1993 na plošči Miles Davis & Quincy Jones: Live At Montreux. Wallace Roney je odigral precej partov, ki so bili sicer namenjeni Milesu – kot njegov substitut.

Miles Davis je bil sicer že šibkega zdravja, a je vseeno zmogel več, kot so od njega pričakovali, obenem pa je bil tudi tako zadovoljen z igranjem Wallacea Roneyja, da mu je prepustil nekaj solov. Roney je seveda med trobentači poseben primer, saj je bil ne nazadnje edini, ki se je v zadnjem obdobju Milesovega življenja učil neposredno od njega. Sčasoma se je Roney Milesovemu igranju slogovno tako približal, da ju niso ločili niti največji poznavalci. Kar mu je seveda bolj kot ne škodilo, saj je bil Roney sam tudi izvrsten glasbenik in se je skušal odlepiti od vpliva velikega vzornika. Roney je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja postal zelo iskan glasbenik. V svoje zasedbe so ga povabili Elvin Jones, Philly Joe Jones, Walter Davis jr., Herbie Hancock, David Murray, McCoy Tyner, Curtis Fuller in tudi pevki Carole King in Joni Mitchell. Wallace Roney je svojo prvo ploščo Verses posnel leta 1987. Sledili sta leta 1988 Intuition in 1989 The Standard Bearer. Na svoji četrti samostojni plošči Obsession iz leta 1990 se je skušal oddaljiti od Milesovega zvoka. Svojo zadnjo ploščo Blue Dawn Blue Nights je izdal lani, na njej so zaigrali predvsem mladi džezovski upi.

Ganljiva tema s plošče – Why Should There Be Stars:

Wallace Roney je v Sloveniji nastopil dvakrat – leta 1999 je bil gost ljubljanskega džezovskega festivala. V zasedbi so zaigrali še saksofonist Steve Hall, pianist Adam Holtzman, basist Clarence Seay in bobnar Ralph Penland. Naslednjič pa je prišel 21. marca leta 2014 – ne boste verjeli – v Kamnik, v tamkajšnji dom kulture.

Koncert je organiziral lokalni džezovski zanesenjak Zdravc Balantič. Marsikateri ljubitelj džeza iz Ljubljane sploh ni verjel, da koncert resnično bo, in tako ostal brez nepozabne glasbene izkušnje. Trobentač Wallace Roney je zbral zvezdniško skupino: kitarist je bil Larry Coryell, bobnar Alphonse Mouzon in basist Ralphe Armstrong, zasedba se je imenovala Miles Smiles – poustvarjali so glasbo velikega Milesa Davisa. A v letu 2020 je živ le še basist zasedbe – Mouzon se je poslovil leta 2016, Coryell leto pozneje in letos še Roney.

Eden zadnjih koncertnih posnetkov zasedbe Wallacea Roneyja: