Garifuna, "čezmejno ljudstvo" ob karibskih obalah Belizeja, Gvatemale, Nikaragve in Hondurasa na celini in na otoku Roatan, so potomci Indijancev in Afričanov, ki govorijo jezik aravaškega izvora. Leta 2001 je Unesco jezik, plese in glasbo ljudstva Garifuna v Nikaragvi, Hondurasu in Belizeju razglasil za mojstrovino ustne in nedotakljive dediščine človeštva, pri čemer je pomembno vlogo odigral tudi Palacio, ki je ljubljanske Križanke zazibal v afrokaribskem ritmu.

Andy Palacio ni "le" najbolj priljubljen belizejski glasbenik, ampak tudi kulturni ambasador, bil je vodja Nacionalnega inštituta za kulturo in zgodovino. Glasbeno kariero je začel z lahkotnejšo plesno zvrstjo glasbe v jeziku ljudstva Garifuna, imenovano puntarock, nato pa se je odločil za sporočilnejšo glasbo in vrhunec kariere dosegel s kritiško opevanim albumom Watina, ki je izšel v začetku letošnjega leta - že tedaj se je med poznavalci govorilo o najboljšem albumu leta. Vsaka izmed 12 pesmi na Watini je osnovana na tradicionalnih ritmih Garifuna, tudi vsa besedila so v njihovem jeziku. S Palaciem smo se pogovarjali dan pred ljubljanskim koncertom.

Ste prvi belizejski glasbenik, ki nastopa v Sloveniji. Kaj želite kot kulturni ambasador ljudem tukaj, na drugem koncu sveta, sporočiti o ljudstvu Garifuna in vaši kulturi?
Najprej je pomembno, da se seznanijo s kulturno raznolikostjo našega planeta. Mi predstavljamo le delček te kulturne raznolikosti z bogato in zanimivo zgodovino in kulturno dediščino, ki jo s seboj nosimo že zadnjih nekaj stoletij. Smo afriškega in indijanskega porekla, tako da smo morda "idealni" predstavniki afrokaribske osebe. To se prenaša v različnih izrazih naše kulture, ki je tako visoko cenjena, da jo je Unesco maja leta 2001 razglasil za mojstrovino ustne in nedotakljive dediščine človeštva.

Kakšna je bila vaša vloga pri doseganju tega?
Bil sem zaposlen na ministrstvu za kulturo, tam pa sem bil del ekipe, ki je pripravila kandidaturo, ta je nato vodila do razglasitve. Pripravili smo tudi kratek dokumentarec o kulturi Garifuna, ki je bil prav tako del paketa, ki smo ga poslali na Unesco.

Slovensko občinstvo ne razume jezika ljudstva Garifuna. Se zanašate na univerzalni jezik glasbe, da bo prenesel sporočilnost vaše glasbe?
V osnovi, da, seveda, univerzalnost glasbe predstavi določena čustva in razpoloženja. A moja založba je naredila bistven korak, ko je ovitek albuma Watina opremila z izčrpnimi opombami in s knjižico s pomembnimi informacijami.

Kaj so glavne teme pesmi na vašem zadnjem albumu?
Ukvarjam se z duhovnimi in družbenimi vprašanji. Opazili boste pogosto nanašnje na božansko posredovanje, v širšem duhovnem kontekstu, ne le religioznem. Ljudstvo Garifuna je zelo poduhovljeno, to se izraža tudi v naši glasbi. Poleg tega se ukvarjam tudi s vsakdanjimi temami človeškega preživetja, z vsakodnevnmi skrbmi zase in za družino. Pa tudi o veliki skrbi za ohranitev naše kulture, kar je morda najpomembneje od vsega - zaradi našega močnega zavedanja in identitete.

V nekem intervjuju ste izjavili: "Večino svoje kariere sem delal glasbo za telo, zdaj pa je čas za prehod h glasbi za um." Zakaj ste si premislili?
Um in dušo! Čutil sem, da smo s puntarockom dosegli točko, ko bi se lahko zgodilo, da bi ljudje na glasbo Garifuna gledali le kot na posvetno plesno glasbo. Še posebej ko je prišla razglasitev Unesca, je bilo pomembno predstaviti raznolikost glasbe Garifuna. Na tem albumu sem se odločil uporabiti tradicionalne ritme, da bi manj znane oblike predstavil širšemu občinstvu.

Se niste bali, da boste z "glasbo za um" izgubili oboževalce, ki so vas poslušali, ko ste ustvarjali plesno glasbo?
Mislil sem, da jih bom izgubil, a nasprotno - izjemno vesel sem, ko opažam, da nam ljudje sledijo.

Kaj pa mlajša generacija vašega ljudstva? Poslušajo vrsto glasbe, kot jo (zdaj) ustvarjate vi, ali bolj ameriško produkcijo, kot skoraj povsod po svetu?
Seveda, poslušajo popularno glasbo. A tudi moj zadnji album je zanje zelo pomemben. To mi sporočajo z besedami in dejanji. Na primer, pred dnevi smo nastopili v Belizeju v čisto polnem gledališču, mnogi v občinstvu so bili mlajše generacije.

Kako vam uspeva opravljati vse obveznosti, ste hkrati glasbeni zvezdnik in kulturni ambasador svoje države?
Poslanstvi se v več točkah prepletata. Delo, ki ga opravljam na turnejah, ko govorim o kulturi svoje države in regije, je del mojega mandata kulturnega ambasadorja. Spoznavam nove prijatelje ljudstva Garifuna, ustvarjam družbene vezi prek geografskih meja. In če je glasba lahko sredstvo za ustvarjanje mednarodne harmonije, sem zadovoljen s svojim delom in zmagami na vseh področjih.

Vaša glasba zveni podobno zahodnoafriški glasbi. Kaj je glavna razlika in kaj so glavni vplivi karibske glasbe na ljudstvo Garifuna?
Naš jezik temelji bolj na ameriškoindijanski kot afriški osnovi, ne vem pa, do kakšne mere je naš zvok drugačen od karibskega ali zahodnoafriškega. Opažanja o teh vplivih sem slišal že večkrat, najverjetneje imajo poslušalci prav in ti vplivi odražajo globok del našega izvora, našo močno povezanost s preteklostjo.

Kakšno glasbo pa poslušate vi?
V mojem iPodu boste našli "združene narode glasbe". Najraje imam merenge iz Dominikanske republike, soko iz Trinidada, zuk iz frankofonskih karibskih držav in svetovno glasbo nasploh.

Mainstreama ne poslušate?
Da, rad imam hiphop, pa tudi pop, redno preverjam stanje na lestvicah, da vidim, kdo je "vroč" in kdo ne.

Ste res snemali z britanskim zvezdnikom elektronske glasbe Fatboy Slimom?
Da, sešli smo se v Belizeju in bilo je res zanimivo. Oba sva odkrivala glasbo drug drugega. Prej nisem poznal njegove glasbe, le slišal sem zanj. Ko sva se srečala in začela ustvarjati glasbo, pa sva začutila stik. Morda bo "remiksal" nekaj pesmi z Watine ali pa bo najine skupne skladbe uvrstil na svojo novo zgoščenko.

Kakšna bo po vašem mnenju prihodnost ljudstva Garifuna?
Trenutna raven zavesti in trenutno stanje identitete mi dajeta veliko upanja za prihodnost. Ne pričakujem, da se bodo prihodnje generacije Garifuna s kulturno erozijo spopadale na enak način kot naši stari starši, saj je kultura dinamična in del nekega konteksta. Nekatere stvari se bodo zagotovo spremenile, a trdno verjamem, da bo Garifuna, narod prek meja, obstajal z močno zavestjo identitete še zelo dolgo.

Ana Jurc in Alenka Klun