Ekscentrična gesta je imela svoj razlog. S tem, da je pritisnil svoje zobe ob les fonografov in klavirjev, je Edison lahko čutil vibracije v glavi. Oziroma, kot je temu rekel sam, lahko "je poslušal skozi zobe".

Dokaz so dejanski odtisi Edisonovih zob v Steinwayevem klavirju, ki ga je izumitelj nekoč imel v lasti. Dotično glasbilo je lani – za 45 tisoč dolarjev – kupil Robert Friedman, ki se ukvarja s preprodajo klavirjev. Ko je identificiral izvir poškodbe v črnem laku klavirja, se je lotil iskanja novega doma za zgodovinski artefakt. "Mislim, da spada nekam, kjer ga bo lahko videlo veliko, veliko ljudi."

Edison je "model B" iz ebenovine kupil od podjetja Steinway & Sons leta 1890; zanj je plačal 725 dolarjev. V dokumentaciji prodaje je označeno, da so klavir dostavili naravnost v Edisonovo delavnico v New Jerseyju. "Klavir mi iz neznanih razlogov daje boljše rezultate kot kateri koli, kar sem jih doslej preizkusil," je Edison pisal podjetju. "Prosim, pošljite račun z najnižjo mogočo ceno."

Thomas Edison je fonograf izumil leta 1877. 13 let pozneje, ko je kupil klavir, o katerem teče beseda, je preizkušal različne načine snemanja zvoka. Ker je imel ta klavir v lasti več desetletij, je zelo mogoče, da je bil uporabljen na tistih prvih posnetkih.

So vdrtine torej od Edisonovih zob?
Ohranila se ni nobena fotografija, ki bi izumitelja dokumentirala pri njegovem nenavadnem početju. Bilo pa je splošno znano, da je po tem, ko ga je začel zapuščati sluh, glasbo doživljal prek vibracij. Ohranilo se je poročilo izumiteljeve hčerke, ki je pripovedovala, da je nek družinski gost nekoč jokal ob pogledu na Edisona, ki se je zagrizel v klavir, medtem ko je nekdo nanj igral.

Izumiteljeve besede citira tudi biografija, ki jo je leta 2019 napisal Edmund Morris: "Slišim skozi zobe, skozi lobanjo. Zagrizem v les, in potem se prevaja dobro, močno."

Za Friedmana pri tem ni nobene dileme: če so vdrtine na klavirju res sledovi zob, le kdo drug bi jih lahko tam pustil? "V zadnjih petdesetih letih je šlo skozi moje roke par tisoč Steinwayevih klavirjev. Česa podobnega nisem videl nikjer drugje."

Ko je glasbilo kupil, ni vedel, da je na njem kaj posebnega. Na udrtine na pokrovu (in na njihov najverjetnejši izvor) ga je opozoril šele prijatelj in glasbeni zgodovinar Charles Frommer, ki je prišel klavir uglasit.

Muzeji se zanj (še) ne tepejo
Friedman, ki samega sebe opisuje kot "lovca na Steinwaye", se preživlja s tem, da preprodaja dragocene primerke. Tokrat je situacija malo bolj zapletena. Ker je prepričan, da ima glasbilo zgodovinsko vrednost, ga noče prodati v zasebno last – obenem pa še ni našel javne ustanove, ki bi zanj plačala toliko, kolikor je Friedmana stal nakup, transport in obnova.

Nakupu se je denimo že leta 2020 odpovedal Nacionalni zgodovinski park Thomasa Edisona v New Jerseyju, češ da nimajo primernega prostora, da je bila cena previsoka in da so bili nekateri deli glasbila že zamenjani od časov, ko ga je imel Edison v lasti.